3.026km s kolesom za pol litra morske vode

Domov/potopisi/3.026km s kolesom za pol litra morske vode

3.026km s kolesom za pol litra morske vode

Preko Hrvaške, Bosne in Herzegovine, Srbije in Bolgarije do Črnega morja in čez Romunijo ter Madžarsko nazaj domov. Potovanje skozi kraje, kjer čas teče počasneje in je vse tako, kot je bilo pri nas pred 50 in več leti.

Prvo popoldne na kolesarskem potepu do Črnega morja, sem na parkirišču mejnega prehoda Središče ob Dravi, poslal še zadnji SMS znotraj slovenskega omrežja. Šoferje parkiranih tovornjakov je premagala radovednost, da so se nabrali okoli mene in me povprašali kam sem namenjen. Moj odgovor: “Do Črnega morja”, spravi vse prisotne v smeh. “Pa sa tim?”. Niso mogli verjeti, da res nameravam celotno pot premagati s kolesom.

Ko so nekako sprejeli to mojo trditev za resnično, se je porajalo vprašanje, kako dolgo mislim ostati na morju. Odgovor: “En dan, mogoče dva,…” je šele povzročil glasno reakcijo. Da bi prekolesaril vso to pot za zgolj en dan na morju?! To ni šlo nikomur v račun. Med glasno debato, je eden vprašal koliko stane takšno kolo. Ko sem povedal da okoli 2.500€ me je ta krstil za norca, saj bi on za tak denar dobil mesec dni all-inclusive v luksuznem hotelu, vključno z dvema erotičnima maserkama.

zemlejvid

Pot do Črnega morja sem načrtoval tako, da sem se bolj ali manj držal hribovitih predelov. Skupno se je do Črnega morja nabralo cca 1.800km. Vrnitev nazaj sem splaniral, ker mi je manjkalo kilometrov in sem se kljub strahu pred Romunijo odločil, da je ne bom zaobšel. In zgolj Romunija je tista, ki bi jo v celoti preskočil, če bi še enkrat planiral ta krog. Pa ne zaradi ljudi, ki so prav tako prijazni kot drugod, ampak zgolj zaradi prometa. Romunija namreč nima avtocest in ves promet iz severa Evrope poteka preko Karpatov po regionalnih cestah, ki so vse do zadnjega napolnjene s kamioni. Na delih, kjer mi je uspelo pobegniti od tega vrveža, sem bil prav navdušen nad urejenimi Romunskimi vasicami in krasno pokrajino. Ko bo Romunija uredila avtoceste, bo to raj za kolesarjenje. Ljudje dosti bolj skrbijo za svojo okolico kot recimo v Bolgariji, kjer so tudi pokopališča vsa zaraščena.

Za razliko od Romunije, kjer je asfalt zgolj na glavni cesti, je Bolgarija v celoti asfaltirana. Tudi ceste, kjer ne srečaš nobenega avtomobila in so z obeh strani skoraj do polovice zaraščene z grmičevjem. So pa pogosto precej luknjaste, in to z luknjami globokimi tudi 10cm. Ampak, kot sem imel priložnost ugotoviti, so luknjaste ceste idealne za kolesarjenje, saj z avtomobilom nihče ne more divjati in te prehitevati z več kot 40km/h, ker bi kaj hitro ostal brez platišč. Slalomska vožnja avtomobilov je nekaj povsem običajnega.

S pitno vodo ni bilo težav nikjer na poti. Tri litre rezerve je bilo več kot dovolj, saj sem jo zmeraj lahko dobil pri ljudeh, v Srbiji in Bolgariji pa tudi urejenih naravnih izvirov ne manjka. Ker je voda v le-teh običajno zelo dobra, jo točijo tudi domačini v vasicah, kljub temu, da imajo večinoma urejen vodovod. Tako sem v Srbiji, že povsem na jugu spremljal starejši par, ki je pešačil v hrib. Gospod je porival starejše kolo v stilu Ponija. Z ženo gresta vsak dan na sprehod iz vasi na hrib po vodo. Pri izviru smo malo posedeli in se pogovarjali, ko mi gospod z odmaknjenim pogledom pove, kako se spominja vode »tri srca«, ki jo je tako rad pil, ker je bila tako dobra in da te vode odkar je Jugoslavija razpadla ni več mogoče dobiti. Gospa je bila kot moja babica in resnično zaskrbljena kako lahko s kolesom potujem sam po teh tujih krajih. V beležko sta mi zapisala svoj naslov in odločil sem se, da jima pošljem liter Radenske.

IMG_5461

Kar ne morem pozabiti tistega pogleda in besed, ko je gospod obujal spomine na pretekle čase. In to je ena tistih malenkosti, ki jih doživljaš na poti, ki jih ni mogoče ujeti s kamero ampak jih je potrebno doživeti. Ko te ljudje, ki nimajo ničesar, povabijo na pijačo, in ker govorimo »isti« jezik, lahko debatiraš o tem in onem. V Bosni in Srbiji imajo vsi lepe spomine na Slovenijo. Praktično nikogar nisem srečal, ki ne bi vedel kje je Maribor in ne bi ali nekoga poznal ali imel kakšnega sorodnika ali je sam služil vojsko v Sloveniji. Ponekod so bili prav navdušeni, da sem se ustavil in prosil za vodo in so bili kar razočarani, ker sem moral tako hitro naprej.

V zgolj par dneh čez Hrvaško in Bosno

Že Hrvaška se kar precej razlikuje od Slovenije. Pozna se nekoliko nižji standard, a ljudje še niso tako družabni in gostoljubni, kot v Bosni ali Srbiji. Tako na Hrvaškem, razen da sem prosil za vodo, nisem imel dosti stika z ljudmi. Se je pa to spremenilo kaj hitro po prihodu v Bosno in Herzegovino.

Drugi dan kolesarjenja po Bosni, je dva krat mimo mene peljal carinik Niko. Nekaj časa je vozil za mano potem pred mano in se nazadnje le opogumil ter me končno ustavil. Vprašal me je, če bi se hotel oglasiti pri njem doma, da živi v vasici nekaj kilometrov v hrib in bi bil vesel, če pridem do njega, ker bi rad otrokom pokazal to nenavadno kolo. Seveda sem privolil, saj se mi nikamor ni mudilo in sem obljubil, da se oglasim. Bil je tako presenečen, da sem pripravljen zaviti iz poti zaradi njegovih otrok, da sem mu moral par krat pritrditi, da res pridem.

Na poti tja je bil označen obvoz, a sem se odločil, da ne zavijem s poti, ker nisem vedel kam me bo pripeljala. K sreči sem lahko čez začasen most prenesel kolo ter prikolico in na drugi strani me je že čakal cel nasmejani Niko, ki se je pripeljal nazaj, ker se je spomnil, na ta začasni obvoz in mi je hotel pomagati prenesti kolo preko mostu. Še enkrat me je vprašal, če resnično pridem, ker očitno še zmeraj ni mogel verjeti. Ko sem prispel, so me že čakali hčerka in sosedje. Postregli so me z obilnim zajtrkom in moram reči, da se je prav prilegel. To je bil moj prvi takšen stik z ljudmi na poti in v naslednjih dneh sem dosti krat prenočil pri domačinih na dvorišču, v garaži,… ter čez dan kje posedel in kakšno spregovoril.

Omeniti moram Bijeljino, kjer sem prenočil, ker sem se Bosansko Srbski meji približal šele zvečer in nisem želel prenočevati kje na mejnem območju. Zato sem se ustavil takoj na začetku predmestja Bijeljine, kjer je desno stala večstanovanjska hiša z velikim dvoriščem. Kasneje sem izvedel, da je to neke vrste delovsko naselje. Gospe, ki so strmele vame iz balkona, najprej niso bile navdušene nad mojim poizvedovanjem po prenočišču. Skušal sem jim razložiti, da bi potreboval zgolj nekaj prostora, kjer lahko postavim šotor a mi ni šlo najbolje. Nazadnje sem jih spravil celo v smeh in nekako so mi odobrile, da lahko postavim šotor. A kje?

Vedno bolj jim je šlo na smeh in zdaj je že iz vsakega okna gledal vsaj en ženski obraz. Prišle so do zaključka, da bo najbolje, če govorim z glavo družine, ki je ravno takrat prišel izza hleva. Bil je navdušen nad moj zgodbo in mi zagotovil, da se pri njih na dvorišču lahko počutim varnega kot doma. Ponudil mi je celo posteljo in tuš v hiši, a nisem želel sprejeti. Pokazal mi je kje se lahko umijem in poljski WC zadaj na dvorišču, nakar smo poklepetali ob čaju. Ena izmed stanovalk že 4 mesece ni dobila plače, zasluži pa 200mark/mesec. Slišal sem žalostno zgodbo zakaj so se znašli v teh krajih. Željko mi je povedal kako je bilo, ko so mu na začetku vojne potisnili puško v roke in bi moral ustreliti prijatelja, s katerim je skupaj v osnovni šoli pisal domače naloge… Brez vsega so pobegnili in še danes nimajo svojega pravega doma…

Pa ti si sada u Srbiji

Ob prečkanju meje s Srbijo je bila moja prva naloga poiskati zemljevid in tako sem v prvi večji vasici vprašal kje bi ga lahko dobil a mi nihče ni vedel povedati. Vprašal sem v kiosku a so zadnjo karto prodali in tako mi je bilo rečeno naj obiščem bližnje mesto Šabac. Sicer nisem imel namena tja, ker se mest raje izogibam, ampak včasih pač ne gre drugače. A tudi v mestu nisem imel sreče, našel sem sicer tri različice, ki pa niso bile ravno primerne za kolesarjenje, a sem se po kakšnih dveh urah iskanja le vdal in kupil zemljevid, ki se mi je zdel še najbolj primeren.

Med iskanjem zemljevida sem več komu potožil, da nikjer ni ustrezne različice za kolesarjenje in kako to, da je tako težko najti zemljevid in sem nekaj krat prejel odgovor: »Pa ti si sada u Srbiji«. Češ, kaj pa pričakuješ drugega 🙂 No ta zemljevid, ki sem ga kupil, se je izkazal za precej zastarelega, saj sem nekaj dni za tem večerjal pri starejšem paru katerih družinski prijatelj je bil včasih taksist in se ni mogel načuditi, koliko cest manjka in kakšne zemljevide prodajajo v Srbiji.

Sem pa ravno zaradi tega iskanja zemljevida izvedel, da sem bil prejšnji večer na večernih poročilih bosanske nacionalne televizije, katere novinarji so nekaj dni nazaj z menoj opravili intervju. Si nisem predstavljal, da se jim tako malo zanimivega dogaja, da so me dejansko uvrstili v njihov večerni dnevnik ;).

Pot po Srbiji me je vodila skozi majhne zakotne vasice in hribovito pokrajino. Kaj hitro sem se naučil, da je v teh krajih težko dobiti kruh. V nekaj trgovinah, kjer sem se ustavil niso imeli niti hleba. Tako sem naslednje jutro takoj zjutraj stopil v prvo trgovino na poti in zagledal polne police kruha. Cel vesel vprašam za hleb a mi prodajalka odvrne, da ga ni. Kar začudeno sem pogledal, ko pa je za njo na polici bilo toliko hlebov. In seveda vprašam: “Kaj pa to?” In sem dobil odgovor, da je to vse vnaprej zakupljeno. Živ dokaz, da sem se vozil skozi kraje kraje, kjer se nihče » zgolj slučajno« ne znajde.

Tudi v naslednji trgovini niso imeli kruha, sem pa dobil vabilo domačinov, ki so sedeli pred trgovino in mi ponudili pivo. Odločil sem se raje za mineralno vodo in poleg pijače sem na koncu dobil še kruh od gospoda, ki je dejal, da je odnesel iz trgovine zadnji hleb in da noče, da bi si Srbijo zapomnil po tem, da nikjer ni možno kupiti kruha. Sem se moral prav kregati z njim, da mi ni podaril cele štruce. To je bil domačin, ki dejansko nima ničesar, pa me je kot popolnega tujca povabil na pijačo in mi podaril pol hleba ter dva paradižnika in kumarico.

Ker me je pot vodila čez Kosmaj (sem imel občutek da je to nekaj takšnega kot recimo Areh pri nas), sem nekako planiral vzeti prost dan. A sem bil ob prihodu na vrh razočaran, ker nikjer nisem našel pipe z vodo, čeprav sem ob cesti videl staro tablo, ki je namigovala na pipo nekje v bližini… Sprijaznil sem se, da ne bo nič z mojim prostim dnevom in si poiskal klopco ter si privoščil obilen zajtrk. Potem je bilo pa potrebno poiskati WC. Bi si človek predstavljal, da bo na takšnem “turističnem kraju” to urejeno, a sem namesto tega našel vodni izvir in med drevesi privezanega konja, ki so ga trumoma napadale muhe.

Nekaj časa sem opazoval ubožčka in razmišljal kaj mi je storiti. Najprej mi je prišlo na misel, da bi tega reveža odvezal, ker je bilo videti, da je na istem mestu že kar preveč časa… Dobil sem občutek, da je konj žejen in sem se odpravil nazaj k izviru napolnit vedro, ki sem ga našel v bližini. Bilo je takšno ovalno vedro, v katerem je običajno barva za pleskanje. Večje pakiranje Jupola, kamor gre po mojem več kot 15 litrov vode. Ko sem mu z vedrom približal na cca 20m je kar zahrzal, tako se je razveselil. Vedro sem postavil na tla in stopil korak nazaj. Nisem mogel verjeti svojim očem. Konj je spil celih 15l vode v manj kot minuti! Vedro je bilo v trenutku prazno… Ko sem se vrnil nazaj do izvira, da ga še enkrat napolnim, je bila pri vodi gospa s polno plastenkami. Povedal semi ji za konja in je rekla, da je včeraj bil privezan drugje in da ima lastnika… Ni mi jasno kateri lastnik lahko tako muči svojo žival, da jo pusti brez vode cel dan na soncu,… Konj je spil še približno polovico, nato pa je z gobcem drezal v rob vedra in zdelo se mi je, kot da mi hoče nekaj povedati, a nisem vedel kaj. Nekako sem imel občutek, da bi rad, da ga polijem ampak sem pustil vedro in se odpravil naprej. Nič ni bilo z lenarjenjem…

Zadnji dan v Srbiji sem prespal v prazni hali pri domačinu Mikiju, ki sem ga srečal na osrednjem trgu vasice. Sred vasi sem namreč našel pipo z vodo in sem si umival zobe, ko do mene pristopi domačin in me nagovori. Po nekaj minutah pogovora se nama je pridružil policaj in povabila sta me na kavo. Kave sicer ne pijem, za kakšen čaj sem pa takoj. Tako smo se “prestavili” na drugo stran ceste v gostilno in policaj si je zaželel »divjo trešnjo« ker je to njegov najljubši čaj. Oba z Mikijem sva se takoj strinjala in tako smo natakarici naročili tri čaje z limono. A žal ni imela tega čaja, pravzaprav nobenega čaja, na začudenje nas treh. A to sploh ni problem. Natakarica seže v žep in potegne ven nekaj bankovcev, jih da policaju in reče naj gre kupit čajne vrečke. Ampak ne v to prvo trgovino temveč v naslednjo…

Policaj vstane, vzame denar in gre v trgovino ter neverjetno toda resnično, pride nazaj s škatlico čaja divje češnje. Skupaj z računom in preostalim denarjem jo izroči natakarici, ki nam čez nekaj minut prinese čaj. Med pogovorom s policajem izvem, da nimajo težav s kriminalom, da ne merijo hitrosti z radarjem in da je njegova primarna zadolžitev vač krat obiskati bencinsko črpalko v bližnji vasi in skrbeti, da je vse mirno. In sicer za svoje delo prejme približno 300€ na mesec. Kasneje se nam pridruži še šofer lokalnega avtobusa, ki mora vsak dan prevažati potnike in prejme mesečno zgolj 200€. Definitivno bi raje bil policaj 😉 Za lažjo predstavo o višini plače, hleb kruha stane med 20 in 30 euro centi.

Iluzije in jabolčni zavitek

Pokrajina ob vstopu v Bolgarijo je bila krasna in prvo noč sem prespal na 700m nadmorske višine ob potoku, kar seveda pomeni, da se ponoči precej ohladi. Bil sem premalo oblečen in mi je bilo ponoči hladno, zato sem bil naslednji dan  prepričan, da mi nikamor ne gre, ker sem utrujen od prejšnjih dni in mi mrzla noč ni omogočila dobre regeneracije. Cesta je bila sicer bolj groba, a to vseeno ne more biti vzrok, da mi nikamor ne gre. Cel čas sem imel občutek, da peljem po hribu navzdol, pa ne gre hitreje kot 11-13km/h. Bil sem povsem iz sebe, nič mi ni bilo jasno. Tako sem bil prepričan, da je hrib navzdol, da sem 2x preverjal, če se vsa kolesa vredu vrtijo. Da nimam slučajno zategnjene ročne,… Preverjal sem tudi prikolico. Tako iluzijskega terena kot tega dopoldne še nisem vozil. Potem sem pa le pogledal na GPS in videl, da se dejansko cel čas vzpenjam. Enostavno nisem mogel verjeti, da je to res a z dvigom nog iz gonilke, se je tricikel počasi ustavil in smer gibanja se je sama od sebe spremenila v vzvratno. Nekatere stvari res niso logične…

V naključni majhni vasici sredi ničesar sem se ustavil za vodo pri gospe, ki je sedela zunaj za mizo in brala časopis. Ko sem vprašal za vodo, je nekaj rekla in odkimala ter vstala. Aja! Sem se moral opomniti, Bolgari odkimajo namesto prikimajo… Sledim ji skozi vrata v hišo in se zavem, da je to dejansko trgovina. Med tem ko čakam na vodo, vidim na pultu nekaj kar izgleda kot jabolčni zavitek. Kar utrip se mi je dvignil. Vprašam, če je to jabolčni zavitek in reče ja, da eden je še ostal, drugi so sirovi. Seveda, kolikor sem jo uspel razumeti. 😉

Zraven je bil pa še en zapakiran krožnik z narezanimi kosi, mislim da tudi jabolčnega, ampak nisem vprašal. Seveda sem si kupljen kos takoj privoščil in bi rekel, da je bilo nekam malo jabolk noter ampak je bil dober. Pol hleba za 30centov… Ampak ko sem za tem že lezel v hrib in kaj kmalu tudi pojedel kupljeni kos, mi ni dalo miru, da nisem vprašal ali je bil tisti drugi krožnik tudi polnjen z jabolki in mi je bilo resnično žal. Kako sem bil lahko tako neumen, da ko končno nekje najdem jabolčni zavitek, ne kupim vsega kar imajo. Ampak ker nisem vprašal, nikoli ne bom izvedel ali je tisto dejansko bilo polnjeno z jabolki. To je bil tudi edini zavitek, ki sem ga našel na celi poti skozi Bolgarijo. Kakšno naključje!

Vse bliže obali Črnega morja

Dva dni do morja sem bil že precej neučakan in se mi je že mudilo. Želel sem si kočno ugledati Črno morje, a se je to kar odmikalo. Zaradi slabe ceste, sem moral spremeniti planirano pot in premagati precej daljšo razdaljo. Potreben sem bil že počitka, saj sem si do sedaj privoščil zgolj pol dni.

Za mano je torej 16 dni kolesarjenja in približno 1.600km dolga pot. Še malo, pa bom ugledal Črno morje, ampak za nadaljevanje bo potrebno prebrati drugi del tega skrajšanega potopisa.

 

By | 2016-10-22T21:06:03+00:00 september 18th, 2010|potopisi|0 Comments

About the Author:

Leave A Comment