Če posebej ne napišem tricikli za odrasle, vas bo večina verjetno pomislila na otroška kolesa. Na tiste najmlajše, ki se z glasnim vriskanjem podijo po dvorišču. In čeprav to dejansko so neke vrste ležeči tricikli, saj imajo pedala spredaj, sedaj ne bo govora o teh otroških triciklih. Tudi ne o klasičnih triciklih, ki se pogosto uporabljajo za starejše ali v reha namene – v primeru težav z ravnotežjem ali za terapevtske vaje z otroki s posebnimi potrebami.

Ne, v mislih imam ležeče tricikle, ki sicer tudi obstajajo v otroški izvedbi, ampak so primarno namenjeni odraslim z željo po udobnejšem kolesarjenju. So pa zaradi drugačne geometrije in velike prilagodljivosti, lahko odlična rešitev tudi za ljudi s fizičnimi omejitvami ali zdravstvenimi težavami. A več o tem kasneje. Najprej si poglejmo osnove takšnih koles.

Osnovna geometrija tricikla

Glede na osnovno konstrukcijo delimo ležeče tricikle na:

  • tadpole in
  • delta

Tadpole oblika ovirja je precej bolj razširjena in jo enostavno prepoznate po tem, da ima eno zadnje in dve prednji kolesi. V večini primerov je zgolj zadnje kolo pogonsko, krmili pa se s prednjima kolesoma. Obstajajo pa seveda tudi izjeme – saj smo v ležečem svetu. Skoraj vsi proizvajalci ležečih dvokoles imajo v svojem programu tudi kak primerek takšnega tricikla.

Delta oblika ima dve kolesi zadaj ter eno spredaj in za optimalen pogon potrebuje diferencial. Samo z diferencialom lahko namreč poganjate obe kolesi, kar pa precej izboljša oprijem na makedamu. Najbolj poznani proizvajalec delta triciklov z dolgo medosno razdaljo je podjetje Hase iz Nemčije.

Ti tricikli imajo izredno majhen obračalni krog. Pravzaprav najmanjšega v ležečem svetu in se z njimi lahko obrnete praktično na mestu. Zaradi težišča na zadnji pogonski osi, so z diferencialom primerni tudi za vzpone po slabši podlagi. Zadnji menjalnik je nekoliko bolj izpostavljen, kar zahteva dodatno pozornost na neravni podlagi. Lahko pa ga seveda nadomestite z internim, ki so vedno bolj razširjeni in tudi že dovolj vzdržljivi. Potencialni problem je dvigovanje prednjega kolesa pri večjem naklonu in neenakomernem vrtenju pedal. Zato priporočam manjše prednje torbe za težjo prtljago.

Parkirani zasedejo izredno malo prostora, saj jih lahko postavite navpično v kakšen kot. Imajo precej visok sedež in je zato sestopanje nekoliko lažje, kot pri tadpole različicah, ki so večinoma nižji. V zavojih so zelo stabilni in povsem primerljivi s tadpole konstrukcijo. So odlična kolesa za zabavo na kolesu – bi lahko rekli BMX kolo v ležečem svetu. Imajo pa nekoliko omejene možnosti pritrditve prtljage in potrebujete za to prilagojene torbe.

Zaradi višjega sedišča in s tem lažjega sestopanja, se veliko uporabljajo tudi za starejše in v reha namene. Obstaja celo nadgradnja za pretvorbo v ročno kolo. Odlična zabava za vse generacije in fizične sposobnosti torej!

Tadpole oblika tricikla

Oblika “paglavca” je precej bolj razširjena. Oblika “paglavca”? Prevod besede tadpole je namreč paglavec – mladič pri dvoživkah. Nekdo se je domislil te povezave verjetno zato, ker so ti ležeči tricikli spredaj širši in z zgolj enim zadnjim kolesom, ozki na koncu – tako kot paglavci, ki imajo sprva dolg rep in zgolj zadnji pogon 😉 In je pri tem tudi ostalo.

Tadpole modeli se med seboj nekoliko bolj razlikujejo in jih lahko delimo v več podskupin:

  • potovalni in reha – višje sedišče
  • športni – univerzalni tricikli za vsak dan
  • dirkalni – nižje podvozje in večji naklon sedeža

Razlika je predvsem v višini podvozja in v naklonu sedeža. Evropski modeli imajo v večini indirektno krmiljenje, ki bi ga lahko primerjali s servo volanom v avtomobilu, ameriški pa dire