Stran v pripravi.

Dokler mi ne uspe prenesti vsebine iz stare strani, bo najbolje, da se slišimo po telefonu: 040 428 540

Kaj je to ležeče kolo?

Ležeča kolesa (lezikol, lezikolo, recumbent bicycle, bent, trike, tricycle, Liegerad, Liegetrike, Liegende Fahrrad) so pravzaprav precej stara ideja, omenja se jih že sredi 19 stoletja. Ležeče kolo je rezultat prilagoditve klasičnega kolesa kolesarju in združuje kolesarjenje z udobjem. Vedno so bila in še vedno so nekaj drugačnega, kar je delno tudi vzrok, da jih še dandanes ne vidimo pogosto in prav zato vzbujajo precej pozornosti. Tudi dejstvo, da so prepovedana na tekmovanjih (glej kratka zgodovina) vpliva na njihovo redkost, se pa zadnja leta vseeno prebijajo v ospredje in pridobivajo na popularnosti.

Najbolj opazna razlika v primerjavi z običajnim kolesom je, da ima ležeče kolo pedala v isti višini ali celo višje od sedeža, ki se bistveno razlikuje od sedeža na običajnem kolesu – ima dosti večjo, ergonomsko oblikovano površino. Zato je pri ležečem kolesu teža kolesarja razporejena po veliko večji površini saj kolesar sloni na sedežu s celotno zadnjico in hrbtom, kar bistveno pripomore k udobju.

Vrste ležečih koles

Ko enkrat obideš omejitve standardnega okvirja, ostaja malo pravil, ki se jih je potrebno držati. To prispeva k veliki raznolikosti ležečih koles. Najbolj osnovna delitev je zagotovo glede na število koles. Torej na tricikle (trosledna ležeča kolesa) in dvocikle (enosledna ležeča kolesa). Ja, obstaja tudi monocikel, ampak to ne bi štel med udobne alternative 😉 V drugo smer pa obstajajo še različice z več kolesi, vendar tudi niso preveč razširjene.

Dvocikli

Na dveh kolesih je seveda ključnega pomena ravnotežje. Za začetnike so ležeči dvocikli – od sedaj naprej imenovani ležeča kolesa oz. lezikol, nekoliko bolj problematični. Gre namreč za povsem drugačno pozicijo telesa in obnašanje kolesa, kot v primeru klasike. Najpomembneje je biti sproščen in krmilo držati nežno. Najpogostejša napaka začetnikov je zvijanje kolen, ki nič ne pomaga. S treking različico ležečega kolesa (Azub Six) niti ni večjih težav pri zagonu. Bolj problematični so nizki dirkalniki 😉

Biti na dveh kolesih predstavlja svojevrstno svobodo. Še posebej za tiste, ki radi polagate ovinke. Meni osebno so najbolj pri srcu nizki dirkalniki, ker sem nižje pri tleh bolj pogumen pri višjih hitrostih na spustih 😉 Poznamo torej visoka in nizka ležeča kolesa (glede na višino sedeža). V osnovi pa bi ležeča kolesa razdelili glede na medosno razdaljo.

Kratka medosna razdalja

Ta kolesa imajo sprednje kolo nekje pri kolesarjevih kolenih in pedala pred kolesom. So predvsem razširjena v Evropi, kjer kolo z dolgo medosno razdaljo že skoraj težko zaslediš (razen v primeru delta triciklov Hase).  Kratka medosna razdalja pomeni nekoliko manjše udobje na slabi podlagi, kar pa se da odpraviti s kvalitetnim vzmetenjem. V Evropi zato prevladujejo vzmetena lezikolesa, medtem ko je večina ameriških lezikoles brez vzmetenja.

Dolga medosna razdalja

Kolesa z dolgo medosno razdaljo imajo sprednje kolo pred pedali, tako kot je to pri običajnem kolesu. Prednost te geometrije pride še posebej do izraza za ne tako visoke kolesarje s krajšimi nogami. Ker je kolo pred gonilkami, ni potrebno z nogami seči na drugo stran prednjega kolesa, da bi se izognili stiku stopala s prednjim kolesom med zavojem. V primeru delta tricikla pa je tudi obračalni krog izredno majhen. Kot že omenjeno, je ta tip lezikoles popularen predvsem v Ameriki.

Različna višina lezikoles

Kot že omenjeno, se pozicija sedeža na ležečem kolesu lahko precej spreminja. Tako v naklonu, kot višini samega sedišča oz. ležišča. Za mesto in treking je sedež srednje visoko (Azub Six,  H