Ležeča kolesa so bila koncem 19. in na začetku 20. stoletja izredno popularna. Prepoved sodelovanja na tekmovanjih, usodnega 1. aprila leta 1934, pa jih je porinila v temo za celih 50 let, dokler ni “zaprašenih idej” iz omare potegnil profesor na MIT, David Gordon Wilson s svojimi študenti. Prav on je tisti, kateremu smo lahko ležeči kolesarji hvaležni, da lahko danes udobno kolesarimo.

Pa se vrnimo nekoliko nazaj, pred ta črni dan leta 1934 in si podrobneje oglejmo tri pionirje ležečega kolesarjenja: Charles Mochet, njegov sin George Mochet in kolesar Francis Faure igrajo pomembno vlogo pri začetkih teh “nenavadnih” koles.

mochet_velocar_longchamps_mPred prvo svetovno vojno je Charles Mochet izdeloval majhne, zelo lahke avtomobile. Vse dokler sin ni toliko dorasel, da si je zaželel voziti kolo. Njegova žena je bila namreč mnenja, da je klasično kolo prenevarno za njunega sina Georga, zato je Charles zanj izdelal vozilo s pedali na štirih kolesih. Štirikolesnik je bil res zelo stabilen, nihče pa ni predvidel, da je to začetek nečesa novega. Izkazalo se je, da je to kolo izredno hitro in mali George je bil navdušen nad njegovim HPV-jem (Human Powered Vehicle), ko je brez težav pustil svoje prijatelje daleč za sabo.

To je kmalu privedlo do povpraševanja po teh vozilih in Charles Mochet se je odločil da preneha z izdelavo avtomobilov in se v celoti posveti izdelavi vozil na človeški pogon (HPV-jev). Izdelal je vozilo s pogonom na pedala z dvema sedežema in štirimi kolesi in ga poimenoval Velocar. Lastnost vozila so bili udobni sedeži in prtljažnik – kot pri avtomobilu; s to razliko, da vozilo ni imelo motorja, ampak pogon na pedala. K tehnični opremi je sodil diferencial, tri prestavna razmerja in zaščita iz materiala uporabljenega v letalski industriji – Triplex.

Po prvi svetovni vojni je slabo ekonomsko stanje pripomoglo k večji prodaji. Nakup pravega avtomobila so bile za mnoge Francoze zgolj nedosegljive sanje, Mochetov Velocar pa je bil cenovno dosegljiv. Tako je Mochet prodal precej teh vozil in do tridesetih let je prodaja konstantno rastla.

V praksi se je Velocar pokazal kot izredno hitro vozilo. Od časa do časa so jih uporabljali tudi kot vodilno vozilo na kolesarskih dirkah. Vendar je Velocar je kmalu dosegel svojo zgornjo hitrostno mejo. Pri visokih hitrostih, kar je bilo z lahkoto doseči, je bilo izredno težko in nevarno izpeljati zavoj. Vsak zavoj je zahteval pravočasno in močno zaviranje in seveda potem ponovno poganjanje. Zato je bilo na ovinkastih poteh potrebno neprestano poganjati pedala. Charles Mochet je zato poskusno izdelal vozilo na tri kolesa, ki pa se je še hitreje prevrnilo, kot osnovna različica.

Rojstvo ležečega kolesa

Končno se je Mochetu posvetilo: prepolovil je Velocar v dve polovici in izdelal dvokolesno verzijo vozila – ležeče kolo (recumbant bicycle). Kolo je imelo dve 50cm kolesi, medosno razdaljo 146cm in nastavljiva pedala glede na višino kolesarja cca 12cm nad voznikovim sediščem. Možno je bilo spremeniti naklon sedeža in posreden pogon je poskrbel za ustrezno prestavno območje. Med razvojem ležečega kolesa si je Charles Mochet vzel čas za razmislek: šele po dolgem in premišljenem načrtovanju se je lotil izdelave prototipa. Mochet ni želel zgolj pokazati, da je ležeče kolo hitrejše, ampak da je hkrati tudi zelo primerno za daljša potovanja in za vsakodnevno uporabo.