Po 18 dneh na kolesu sem od doma oddaljen že več kot 1.800km in bližje kot sem cilju, bolj sem neučakan, da končno ugledam morje. Za mano je kar nekaj nepozabnih pripetljajev, ki ne bodo nikoli zbledeli. In vendar me čaka še nekaj velikega. Nikoli še nisem videl Črnega morja.

Kot predvideno, sem pribrcal v obalni kraj Škorpilovci. Na obali sem pričakoval neke vrste kamp, a je vse bolj prosto po Prešernu. Nobenih turističnih informacij ali urejenih tušev, WC-jev,… Nihče ne govori tujih jezikov. Ta anarhija me je nekoliko zmedla in nisem točno vedel kaj mi je storiti. Nisem ravno navajen, da lahko na obali postaviš šotor kjer ti ustreza. Ampak zakaj bi sam kompliciral, če drugi ne… Tricikel sem parkiral ob zapuščeno satelitsko anteno, ga zaklenil in se odpravil v morje.

Kdor še ni dal skozi podobne poti, bi zagotovo mislil, kako si bom oddahnil, ko bom zaplaval v Črnem morju. Pa ni točno tako. Občutki v danem trenutku so mešani. Res si vesel, da si dosegel svoj cilj, ker si že utrujen in bo počitek še kako prav prišel, ampak kaj pa sedaj? Prispel si do cilja in veš, da te čaka dan ali dva počitka, ampak potem bo potrebno obrniti in se vrniti nazaj domov. Domov v ustaljeni ritem, kjer imaš vsega v izobilju, toplo vodo za tuširanje, kruh, pečen zrezek, mehko in toplo posteljo,… Ampak ali rabiš vse to?

Kaj čutimo, ko doma v kuhinji odpremo pipo s pitno vodo? Ko imamo na mizi pred seboj obilno kosilo? Ko se zvečer vležemo v udobno posteljo? Bi si upal trditi, da nič posebnega. Zagotovo pa ne globinske sreče. Veselja, ki prihaja od znotraj. Na poti odmaknjeni od glavnih cest, skozi odročne vasice, kjer si vmes samo ti, cesta in narava, čutiš tisto pravo veselje že ob pogledu na pokopališče, ker veš, da si našel pitno vodo. Si iskreno vesel vsakršnega izvira pitne vode, primerne lokacije za osebno higieno, sadnega drevesa z zrelimi sadeži, odročne trgovine z nekaj osnovnimi dobrinami. Človeka, ki se ti nasmehne in s teboj deli hleb kruha ter svežo kumarico,… Sreča je v drobnih stvareh in manj kot imaš, bolj jo občutiš. Tisto pravo srečo, ki je v vsakdanjiku marsikdo sploh več ne pozna. Zato kljub temu, da nimam pravih popotniških izkušenj, zdaj razumem kaj pomeni “reverse culture shock” in kaj predstavlja za nekoga vrnitev domov po več letih takšnega potovanja. Ko kar naenkrat ne občutiš več tiste globinske sreče, ki te je prej spremljala iz dneva v dan na vsakem koraku. Bolj odročni kot so kraji in dlje kot traja takšna pot, težje se je vrniti nazaj v družbo, kjer imamo vsega v izobilju. No, vsaj tako si mislimo,…

Turistov je na plaži kar mrgolelo ampak nobenih tujcev, sami Bolgari. Cene v restavraciji pa so kljub zgolj domačim gostom bile precej evropske. Sprva me je malo skrbelo za moje reči, a se je izkazalo za odvečno, saj mi v dveh dneh ni nič zmanjkalo. Tudi preganjal me ni nihče. Dva dni sta hitro minila in treba je bilo zopet sesti na kolo. Oče si je zaželel, da bi mu prinesel nekaj morske vode in tako sem poiskal prazno plastenko ter jo napolnil z vodo in nekaj mivke. Košček Črnega morja tako potuje z menoj nazaj v Slovenijo.

IMG_5591

Ob sončnem vzhodu sem se še zadnjič ozrl po morju in se s težkim srcem odpravil nazaj proti severu, v smeri mesta Ruse. Tisti trenutek bi se z veseljem odpravil na kolesarjenje okoli in okoli Črnega morja, če bi imel čas… Ali pa je to zgolj izgovor?

Kadar imam med načrtovanjem poti možnost izbrati nekoliko daljšo ravninsko različico, ali pa jo mahniti naravnost preko hriba, bom običajno izbral hrib, čeprav se potem zmeraj sprašujem, kaj mi je tega treba,… Tako je bilo tudi tokrat.

Sočne maline in božanska voda

Dopoldne sem si privoščil minutko počitka, z glasbo v ušesih, kar sredi križišča. Senca se je res prilegla, prometa pa tako ni bilo. Z naslonjeno glavo na naslonjalu trikolesa, sem užival v glasbi, ko zaslišim nek glas. Sprva niti nisem odreagiral, da je moral gospod čisto do mene in že skoraj kričati. Ko končno odprem oči, zagledam neznanca kako strmi vame in mi ponuja polno dlan malin. Pogledam ga začudeno. Njega in maline, pa zopet njega in vprašam, kje jih je dobil? Obrne se nazaj in pravi, da nabirajo maline v tistem nasadu zadaj. In res. Očitno sem se ustavil ravno na pravem mestu. Privoščim si nekaj malin, spregovorim nekaj besed, ter odbrcam naprej. Pesem tega dne je zagotovo The American Dream od Madonne, saj se je kar vrtela in vrtela.

Nekaj kilometrov predno sem se od ceste skozi dolino odcepil v klanec, sem na robu cestišča zagledal povsem nov žebelj. Prešinilo me je, da bi ga moral pobrati. Gledal sem ga in se celo še ozrl za njim, ko sem bil že mimo, a nisem stegnil roke. In ostal je tam. Še danes mi je žal, da ga nisem takrat pobral in verjetno ga nikoli ne bom pozabil. Pa je bil zgolj navaden žebelj,…

Bil je res vroč dan. Zavijem levo proti kraju Lisi vrah in brcam v klanec. Nikjer nikogar, opustošena pokraji