Preko Hrvaške, Bosne in Herzegovine, Srbije in Bolgarije do Črnega morja in čez Romunijo ter Madžarsko nazaj domov. Potovanje skozi kraje, kjer čas teče počasneje in je vse tako, kot je bilo pri nas pred 50 in več leti.

Prvo popoldne na kolesarskem potepu do Črnega morja, sem na parkirišču mejnega prehoda Središče ob Dravi, poslal še zadnji SMS znotraj slovenskega omrežja. Šoferje parkiranih tovornjakov je premagala radovednost, da so se nabrali okoli mene in me povprašali kam sem namenjen. Moj odgovor: “Do Črnega morja”, spravi vse prisotne v smeh. “Pa sa tim?”. Niso mogli verjeti, da res nameravam celotno pot premagati s kolesom.

Ko so nekako sprejeli to mojo trditev za resnično, se je porajalo vprašanje, kako dolgo mislim ostati na morju. Odgovor: “En dan, mogoče dva,…” je šele povzročil glasno reakcijo. Da bi prekolesaril vso to pot za zgolj en dan na morju?! To ni šlo nikomur v račun. Med glasno debato, je eden vprašal koliko stane takšno kolo. Ko sem povedal da okoli 2.500€ me je ta krstil za norca, saj bi on za tak denar dobil mesec dni all-inclusive v luksuznem hotelu, vključno z dvema erotičnima maserkama.

zemlejvid

Pot do Črnega morja sem načrtoval tako, da sem se bolj ali manj držal hribovitih predelov. Skupno se je do Črnega morja nabralo cca 1.800km. Vrnitev nazaj sem splaniral, ker mi je manjkalo kilometrov in sem se kljub strahu pred Romunijo odločil, da je ne bom zaobšel. In zgolj Romunija je tista, ki bi jo v celoti preskočil, če bi še enkrat planiral ta krog. Pa ne zaradi ljudi, ki so prav tako prijazni kot drugod, ampak zgolj zaradi prometa. Romunija namreč nima avtocest in ves promet iz severa Evrope poteka preko Karpatov po regionalnih cestah, ki so vse do zadnjega napolnjene s kamioni. Na delih, kjer mi je uspelo pobegniti od tega vrveža, sem bil prav navdušen nad urejenimi Romunskimi vasicami in krasno pokrajino. Ko bo Romunija uredila avtoceste, bo to raj za kolesarjenje. Ljudje dosti bolj skrbijo za svojo okolico kot recimo v Bolgariji, kjer so tudi pokopališča vsa zaraščena.

Za razliko od Romunije, kjer je asfalt zgolj na glavni cesti, je Bolgarija v celoti asfaltirana. Tudi ceste, kjer ne srečaš nobenega avtomobila in so z obeh strani skoraj do polovice zaraščene z grmičevjem. So pa pogosto precej luknjaste, in to z luknjami globokimi tudi 10cm. Ampak, kot sem imel priložnost ugotoviti, so luknjaste ceste idealne za kolesarjenje, saj z avtomobilom nihče ne more divjati in te prehitevati z več kot 40km/h, ker bi kaj hitro ostal brez platišč. Slalomska vožnja avtomobilov je nekaj povsem običajnega.