Moje letošnje kolesarsko potovanje je bilo prvič družinsko obarvano. Na poti na Češko sta se mi namreč pridružili Mirka in njena hčerka Lara. Za naš prvi daljši kolesarski potep sem izbral preprost teren preko Madžarske ter Slovaške. Naš cilj je bil manjše mestece Světlá Nad Sázavou, cca. 100km severno od Brna, kjer živi Larina babica. Vsega skupaj 704km od Maribora.

Želel sem se jima predstaviti svoj način kolesarskega potovanja: manj prometne ceste, spanje v šotoru, lastna priprava obrokov z gorilnikom,… Skratka bolj po potepuško.

001

Trening? Ga skorajda ni bilo. Ko sva se z Mirko odločila, da gremo k njeni mami na Češko s kolesi, sva sicer računala na obilo predhodnih kratkih kolesarskih izletov, a so se dnevi kar obračali in naenkrat je bil tu dan odhoda, mi pa skoraj nič kilometrov v nogah.

Ampak kot jaz zmeraj ponavljam, za kolesarsko potovanje ne potrebuješ veliko kondicije. Sam se nisem preveč obremenjeval kako nam bo šlo, Mirka pa tako ni vedela, kaj točno nas čaka. Lara je imela v mislih zgolj eno: videla bom babico. Njen edini cilj je bil priti čim prej do babice. In zahvaljujoč ravno njej, smo ga res vsak dan šibali naprej. Se je nekaj krat zgodilo, da bi celo želela preskočiti postanek. Da ne omenjam ogledov mest…

beg pred dezjem

Glede na slabo vreme v Sloveniji smo imeli na poti izjemno srečo. Saj smo zmeraj ostali suhi, čeprav smo v daljavi pogosto opazovali črno nebo in močne padavine. Nekaj krat smo jo res za las odnesli, čeprav sta si punci na trenutke celo želeli, da bi nas malce zalilo. Še posebej bi osvežitev prav prišla med kakšnim daljšim vzponom.

002

Prvih nekaj dni smo kolesarili zgolj po ravnini z nekaj izjemami in punci sta se strinjali z mano, da zna biti kolesarjenje čez obsežno ravnino dolgočasno in tako smo si že vsi želeli videti hribe. Lara si je ravnino popestrila s plezanjem na bale iz slame. No, ko smo bili v hribih, pa – kot sem že vajen – se nam je občasno stožilo po ravnini. Ampak kljub temu zmaga razgiban teren. Na enem izmed vzponov smo naleteli tudi na makedam in tako smo del našega najvišjega klanca prepešačili. Za nagrado smo dobili najdaljši asvaltiran spust na poti. Osvežujoče skozi gozd v dolino!

Verjetno se sprašujete zakaj takšen naslov članka? Sam imam za sabo že štiri daljše kolesarske dogodivščine in med drugim sem na poti kar pogosto koristil prisotnost vode na pokopališčih. Lani sem v Grčiji prvič tudi prespal na enem. In zmeraj ko to omenim, se ljudje čudijo, kako si upam spati na pokopališču. Isto je bilo z mojima puncama. Tudi onidve nista mogli razumeti, da je to lahko res odlična izbira. In ko sem razmišljal o našem skupnem kolesarjenju, niti pomislil nisem, da bi spali na pokopališču. Niti besede nismo spregovorili o tej možnosti. To namreč ni nekaj, kar bi lahko vnaprej načrtoval.

Drug večer, že globoko na Madžarskem, smo med iskanjem primernega prenočišča, zagledali osamelo slivo s sijočimi zrelimi sadeži. Ustavili smo se in zobali okusne slive. Naprej je, stisnjen med gozdom in njivo, vodil kolovoz. Odločil sem se preveriti možnost naše prenočitve za ovinkom.

Stopil sem po cesti in pred mano se je pokazalo pokopališče z vodo in streho nad vhodom v cerkvico. Zasvetile so se mi oči. Ves navdušen sem stekel nazaj, da sporočim to Mirki in Lari. Ups,… Ampak ali bosta hoteli spati na pokopališču?

Ko sem ju zagledal, sem se na glas zadrl, da sem našel idealno prenočišče. Pridal sem: “Samo ne vem, če bosta hoteli tukaj prenočevati. Je pa idealno!” S širokim nasmeškom na obrazu sem šel proti njima. Nabrali sta že celo čepico sliv.