Kako izbrati sebi najprimernejše ročno kolo? Če lahko hodite in bi želeli kolesariti na roke zgolj za trening oz. rekreacijo, potem bo najbolje izbrati sedeč položaj brez naslona, ali klečeče ročno kolo. V obeh primerih za pogon uporabljate trup in roke (ATP – arm trunk powered).

V primeru invalidnosti pa je izbira nekoliko bolj kompleksna. Odvisna je od vrste in stopnje invalidnosti ter od vaše želje po načinu kolesarjenja. Za tekmovanja boste potrebovali uradno klasifikacijo…

hrbtenjaca_zemljevid

za po mestu in dnevnih opravkih

Za krajše skoke s kolesom po mestu in drugih vsakodnevnih opravkih, je najprimernejši HandBike priključek oz. priklop (adaptive handbike), ki se preprosto priključi na obstoječ invalidski voziček. To vam omogoča kolesarjenje brez presedanja, hkrati pa boste imeli svoj invalidski voziček zmeraj pri roki. Pred trgovino ali uradom boste tako preprosto sneli pogonski del in se v objekt zapeljali kar na vozičku.

Ponudniki priključkov na ročni pogon:

  • Rio Mobility
  • Vipera
  • Praschberger
  • Schmicking

za tekmovanja

Za udeležbo na tekmovanju boste potrebovali UCI klasifikacijo, ki vas umesti v enega izmed štirih H razredov. Na gornji karti lahko vidite okvirno razporeditev, so pa možna razhajanja glede na dotično stanje posameznika. Na tekmovanjih se v bistvu pojavljata zgolj dve obliki ročnih koles:

  • povsem ležeče ročno kolo (paraplegiki T10 in višje, tetraplegiki)
  • klečeče ročno kolo (potrebno odlično ravnotežje)

Ponudniki tekmovalnih ročnih koles:

  • Schmicking
  • TopEnd
  • Sunrisemedical
  • Carbonbike

za rekreacijo

Izbira za prosti čas pa je odvisno od vaših osebnih želja. Najbolj udobna pozicija na ročnem kolesu je zagotovo sedeča z naslonom, najbolj priročno za dnevne opravke pa priključek za invalidski voziček.

Če imate ravnotežje in bi želeli kolesariti tudi po brezpotjih, je najboljša pozicija sede brez naslona, ki vam omogoča poganjanje tudi s pomočjo trupa (ATP) in s tem lažje premagovanje klancev. V tej konfiguraciji imate noge položene predse in nekoliko pokrčene. Za boljši oprijem prednjega kolesa je pomembno, da je na njem čim večji del teže. Ravno zaradi oprijema, se v teh razmerah odlično obnese Hase HandBike, ki ima pogon na obe zadnji kolesi.

Za povsem sproščeno kolesarjenje po utrjeni podlagi in neekstremnem terenu, sta primerna tako ležeč, kot sedeč položaj (z naslonom (AP) ali brez (ATP) – odvisno od ravnotežja). V ležečem in sedečem položaju z naslonom, pri poganjanju sodelujejo zgolj roke (AP), v sedečem brez naslona pa si pomagamo še s trupom (ATP). V slednjem primeru so gonilke spuščene nižje, kot pri kolesih z naslonom (kjer so gonilke v višini prsnega koša), da omogočajo nagibanje trupa. Gonilke morajo biti v tem primeru dovolj razmaknjene, da gredo mimo kolen.

Za prave športne podvige pa si je najbolje umisliti ležeč, sedeč brez naslona ali klečeč okvir. Sede brez naslona zahteva nekaj ravnotežja (običajno poškodba nižja od T11), poganjanje kleče pa odlično ravnotežje. Največjo moč lahko dosežete v klečeči poziciji, ki je hkrati zelo dobra izbira v primeru dvojne amputacije spodnjih okončin.

Za rekreacijo pridejo torej v poštev sledeče konfiguracije:

  • AP – pogon zgolj z rokami
    • povsem ležeče ročno kolo (za paraplegike T10 in višje, tetraplegiki)
    • sedeče ročno kolo z naslonom
    • HandBike priključek za invalidski voziček
  • ATP – pogon s trupom in rokami
    • sedeče ročno kolo brez naslona za tiste z ravnotežjem (poškodba pod T4, odlična možnost MTB različice zaradi teže na prednjem kolesu in večje moči s pomočjo trupa)
    • klečeče ročno kolo za tiste z odličnim ravnotežjem (običajno pod T11) in amputirane (izredna moč za doseganje visokih hitrosti in lažje premagovanje vzponov)

Ponudniki športnih ročnih koles:

Razlike med osnovnimi pozicijami na ročnem kolesu

Za udobno in učinkovito ročno kolesarjenje ni pomembna zgolj pozicija na kolesu in kvaliteta opreme same, ampak predvsem usklajenost s kolesarjem. Kolo mora ustrezati posameznikovi invalidnosti in vsem njegovim specifikam. Zelo pomemben je pravilen položaj gonilk glede na geometrijo kolesa in dolžino rok ter velikost trupa. Tudi širina gonilk mora biti prilagojena posamezniku. Običajno bi naj ta ustrezala širini ramenskega sklepa, so pa na ležečih dirkalnikih te razdalje dandanes tudi precej manjše.

Ležeče ročno kolo

leze

 

V primeru AP koles gre na tekmovanjih zmeraj za izredno ležečo pozicijo, ki omogoča minimalni zračni upor. Po predpisih mora imeti kolesar v ležečem položaju oči nad pogonsko osjo. Za rekreativno kolesarjenje je naklon manjši in kolesar že bolj sedi, kot leži. Gornji del telesa je v obeh primerih naslonjen na sedež, noge so položene naprej v rahlo pokrčeni poziciji – sproščen sedeč/ležeč položaj nizko pri tleh, torej. Nizko težišče poveča stabilnost, kar je še posebej pomembno pri višjih hitrostih, ki jih ta kolesa dosegajo v pravih rokah.

Čeprav je moč dosegati visoke hitrosti, se pri pogonu uporabljajo zgolj roke (AP). Trup k poganjanju prispeva zelo malo. Pomembno vlogo igrajo mišice v ramenih, prsnem košu in rokah. Posebej unčikovita je potisna faza, med katero pride do izraza podpora hrbta. V primeru bolj sedečega položaja na kolesu, so gonilke običajno v naročju (nad boki – kot na gornji fotografiji), kolesarji na povsem ležečem kolesu pa jih imajo nad prsnim košem. Potezni del obrata je v slednje bolj učinkovit, ker teža trupa večinoma izniči dvižno silo, ki jo generira potezna faza. Potrebno pa je predvidevati možnost, da bi trup zdrsnil iz pravega položaja.

Sedeče ročno kolo brez naslona