Če posebej ne napišem tricikli za odrasle, vas bo večina verjetno pomislila na otroška kolesa. Na tiste najmlajše, ki se z glasnim vriskanjem podijo po dvorišču. In čeprav to dejansko so neke vrste ležeči tricikli, saj imajo pedala spredaj, sedaj ne bo govora o teh otroških triciklih. Tudi ne o klasičnih triciklih, ki se pogosto uporabljajo za starejše ali v reha namene – v primeru težav z ravnotežjem ali za terapevtske vaje z otroki s posebnimi potrebami.

Ne, v mislih imam ležeče tricikle, ki sicer tudi obstajajo v otroški izvedbi, ampak so primarno namenjeni odraslim z željo po udobnejšem kolesarjenju. So pa zaradi drugačne geometrije in velike prilagodljivosti, lahko odlična rešitev tudi za ljudi s fizičnimi omejitvami ali zdravstvenimi težavami. A več o tem kasneje. Najprej si poglejmo osnove takšnih koles.

Glede na osnovno konstrukcijo delimo ležeče tricikle na:

• tadpole in
• delta

Tadpole oblika ovirja je precej bolj razširjena in jo enostavno prepoznate po tem, da ima eno zadnje in dve prednji kolesi. V večini primerov je zgolj zadnje kolo pogonsko, krmili pa se s prednjima kolesoma. Obstajajo pa seveda tudi izjeme – saj smo v ležečem svetu. Skoraj vsi proizvajalci ležečih dvokoles imajo v svojem programu tudi kak primerek takšnega tricikla.

Delta oblika ima dve kolesi zadaj ter eno spredaj in za optimalen pogon potrebuje diferencial. Samo z diferencialom lahko namreč poganjate obe kolesi, kar pa precej izboljša oprijem na makedamu. Najbolj poznani proizvajalec delta triciklov z dolgo medosno razdaljo je podjetje Hase iz Nemčije.

Ti tricikli imajo izredno majhen obračalni krog. Pravzaprav najmanjšega v ležečem svetu in se z njimi lahko obrnete praktično na mestu. Zaradi težišča na zadnji pogonski osi, so z diferencialom primerni tudi za vzpone po slabši podlagi. Zadnji menjalnik je nekoliko bolj izpostavljen, kar zahteva dodatno pozornost na neravni podlagi. Lahko pa ga seveda nadomestite z internim, ki so vedno bolj razširjeni in tudi že dovolj vzdržljivi. Potencialni problem je dvigovanje prednjega kolesa pri večjem naklonu in neenakomernem vrtenju pedal. Zato priporočam manjše prednje torbe za težjo prtljago.

Parkirani zasedejo izredno malo prostora, saj jih lahko postavite navpično v kakšen kot. Imajo precej visok sedež in je zato sestopanje nekoliko lažje, kot pri tadpole različicah, ki so večinoma nižji. V zavojih so zelo stabilni in povsem primerljivi s tadpole konstrukcijo. So odlična kolesa za zabavo na kolesu – bi lahko rekli BMX kolo v ležečem svetu. Imajo pa nekoliko omejene možnosti pritrditve prtljage in potrebujete za to prilagojene torbe.

Zaradi višjega sedišča in s tem lažjega sestopanja, se veliko uporabljajo tudi za starejše in v reha namene. Obstaja celo nadgradnja za pretvorbo v ročno kolo. Odlična zabava za vse generacije in fizične sposobnosti torej!

Oblika “paglavca” je precej bolj razširjena. Oblika “paglavca”? Prevod besede tadpole je namreč paglavec – mladič pri dvoživkah. Nekdo se je domislil te povezave verjetno zato, ker so ti ležeči tricikli spredaj širši in z zgolj enim zadnjim kolesom, ozki na koncu – tako kot paglavci, ki imajo sprva dolg rep in zgolj zadnji pogon 😉 In je pri tem tudi ostalo.

Tadpole modeli se med seboj nekoliko bolj razlikujejo in jih lahko delimo v več podskupin:

• potovalni in reha – višje sedišče
• športni – univerzalni tricikli za vsak dan
• dirkalni – nižje podvozje in večji naklon sedeža

Razlika je predvsem v višini podvozja in v naklonu sedeža. Evropski modeli imajo v večini indirektno krmiljenje, ki bi ga lahko primerjali s servo volanom v avtomobilu, ameriški pa direktno, kjer je krmilna ročica pritrjena neposredno na os posameznega kolesa, kar daje po mnenju nekaterih bolj športen občutek.

V Evropi damo nekaj več na udobje in tako imajo naši ležeči tricikli tudi možnost vzmetenja. Večinoma je to zgolj na zadnjem kolesu, obstajajo pa tudi polno vzmetene različice. Za ležerno potovanje pa vzmetenja dejansko ne potrebujete, saj niste tako hitri, da bi vam slabša podlaga povzročala težave.

Vedno več je zložljivih okvirjev, ki omogočajo lažji prevoz tricikla na štartno mesto, če se s kolesom ne odpeljete izpred vašega doma. A tudi nezložljiv model lahko peljete z osebnim avtomobilom, če na streho zmontirate tri vodila, kamor pritrdite vsako od treh koles tricikla. To je pravzaprav še najhitrejši postopek, če to počnete dnevno. Pa še avto bo znotraj ostal čist.

Tadpole konstrukcija omogoča uporabo klasičnih prtljažnih torb in je zelo priljubljena oblika med kolesarskimi popotniki. Večinoma imajo vsa tri kolesa premer 406mm (20”), lahko pa se odločite tudi za 26” ali 28” zadnje kolo. Slednje predvsem pri bolj športnih modelih. Za optimalen oprijem zadnjega kolesa tudi na slabši podlagi, je potrebno biti pozoren na pozicijo sedeža. Čim več teže mora namreč biti na zadnjem kolesu.

Vsekakor so tricikli počasnejši od dvokoles, saj imajo zaradi širine večji zračni upor in z enim kolesom več tudi nekaj več kotalnega upora. Težava so zaenkrat tudi še izgube zaradi dolge razdalje med gonilkami in pogonskim kolesom. Zaradi tega se tudi pojavljajo različice na prednji pogon, da bi se izboljšal izkoristek. Sam osebno, prihodnost vidim v hydroform konstrukciji okvirja. Zaenkrat so vsi tricikli namreč izdelani iz standardnih okroglih Alu ali CroMo cevi. In ravno ICE je prvi proizvajalec, ki je uporabil to tehnologijo pri svojem najnovejšem modelu Vtx. Zadnja vilica je namreč izdelana po hydroforming postopku.

Nepoznavalci ležečih koles so ob prvem pogledu na tricikel pogosto prepričani, da je takšna pozicija telesa na kolesu zelo neudobna. Ni mi povsem jasno od kod jim takšno mišljenje, ampak je kar razširjeno med ljudmi. So pa zato toliko bolj presenečeni, ko in če se opogumijo ter se le zapeljejo s tem čudom. Mislim, da sem v vseh letih, kar se ukvarjam s tem, imel zgolj dve osebi, ki nista bili navdušeni. Vsi ostali – tudi tisti najbolj skeptični, ki se sprva z vsemi štirimi upirajo, češ da to ni zanje, se po nekaj obratih pedal že na široko smehljajo.

Precej razširljeno je tudi prepričanje, da takšno kolo ni primerno za na cesto, češ da ni varno, ker je tako široko in nizko. A kot se izkaže v praksi, je večja širina ravno nam v prid, saj šoferji ne morejo kar peljati mimo, brez da bi nas prehiteli. Na dvociklih nas, kot ste zagotovo tudi že sami doživeli, pogosto sploh ne prehitevajo, ampak preprosto peljejo mimo; kljub avtomobilom na nasprotnem voznem pasu. Da to preprečite, raje vozite dlje od roba. Ne se preveč obremenjevati, če bo kdo potrobil – za vašo varnost gre.

Pri triciklu pa zaradi širine kolesa avtomatsko zasedete nekoliko več prostora. Če ne drugega, gre za optično iluzijo. In lahko bi rekli, da ta nenavadna oblika še dodatno pošlje nek “strah” v voznike, ki si zato raje vzamejo večjo varnostno razdaljo pri prehitevanju. Večina jih je tudi prepričani, da vidijo invalida na kolesu in so mogoče zato bolj uvidevni. Sicer pa ali kdo trobi traktoristu na cesti? Ga je tudi potrebno prehiteti po nasprotnem voznem pasu in dosti krat ne gre nič kaj hitreje kot rekreativni kolesar.

Vsekakor moramo poskrbeti za lastno varnost in čim boljšo vidnost v prometu. Zato se priporočajo varnostne zastavice, kolesarske luči in v primeru prtljage zadaj, je priporočljivo preko povezniti tudi kakšne odbojne površine. Če boste storili vse to, boste na cesti zagotovo bolj opazni kot klasičen kolesar, pa čeprav ste nižji. Pravzaprav je biti nižji celo prednost. Dodatno pa še stabilnost treh koles, če ste v krizni situaciji primorani zapeljati na bankino. Vsekakor se s ceste niste dolžni umakniti in se zmeraj raje vozite nekoliko vstran od roba cestišča. Tako vam vsaj ostane nekaj prostora, da se umaknete, če situacija to zahteva.

Ženske in ležeča kolesa nekako ne gredo skupaj. Kaj pa tricikli? Sprva so precej skeptične in ko si partner ali mož kaj takšnega omisli, se delajo norca iz njega; kaj vse si ne bo še namislil, češ “bolj star bolj nor”. In če ga pri nakupu spremljajo, so bolj ali manj tiho in se zgolj smehljajo. Ampak sodeč po mojih izkušnjah, ne ostane dolgo tako.

Ko boste namreč kolesarili na vašem novem ležečem triciklu in bosta z ženo šla na kak kolesarski potep, ne bo dolgo vzdržala, ko vas bo opazovala ležati na vaši pridobitvi. Samo pomislite, kaj bo razmišljala kakšno uro ali dve v potep, ko jo bo začela boleti zadnjica ali pa vrat, mogoče križ,… In bo poleg sebe gledala vas, kako ležite pri tleh in uživate na udobnem sedežu. Skorajda nemogoče je, da je ne bi zamikalo in si ne bi želela poskusiti.

In po dosedanjih izkušnjah ne mine dolgo, ko se ponovno vidimo, ker bi si tudi ona želela kolesariti udobneje. Dober recept torej, kako svojo boljšo polovico spraviti na kolo in uživati v dvoje. Z možnostjo dodatnega električnega pogona, se sanje po skupnem kolesarjenju zagotovo lahko uresničijo. Druga možnost je kombinacija dveh delta Hase triciklov kot tandem ali pa tandem Hase Pino za tiste, ki ne želite treh koles.

Imate zdravstvene težave in ne morete na klasično kolo?

• težave z nogami (slabša gibljivost kolena ali kolka, različna dolžina nog,…)
• težave z ravnotežjem
• gibalna oviranost (po kapi, spastičnost, cerebralna paraliza, multipla skleroza, parkinsonova bolezen, parapareza, tetrapareza,…)
• nezmožnost uporabe ene ali deloma obeh rok,…

Vam je zdravnik odsvetoval kolesarjenje, pa bi kljub temu želeli s kolesom na izlet? Vas mučijo:

• bolečine v križu,
• v ramenih, vratu,
• dreveneče dlani,
• težave s prostato,…

Pri slednjih težavah lahko izbirate tudi med ležečimi dvocikli. Ležeč tricikel je pa odgovor na prav vse zgoraj omenjeno. In to odgovor z bonusom! Mogoče prej nikoli niti pomislili niste na kolesarjenje z ležečim kolesom, a kaj če vam ravno ležeče kolo lahko vrne svobodo, ki ste jo nekdaj občutili med kolesarjenjem na klasiki? Ležeči tricikli še posebej, ponujajo odlične možnosti kolesarjenja v primeru najrazličnejših zdravstvenih težav. Z ustrezno prilagoditvijo boste lahko samostojno kolesarili in s tem prispevali k hitrejši rehabilitaciji in/ali ohranjanju gibljivosti ter mišične mase. Še pomembneje kot to je pa seveda psihično počutje: samostojnost in svoboda, ki jo nudi takšna fizična aktivnost.

Zakaj torej ležeč tricikel in ne tisti klasični reha? Kratko in jedernato: udobje in varnost. Na ležečem triciklu boste res udobno sedeli, zaradi nižjega težišča pa se bistveno poveča tudi stabilnost tako v zavojih, kot na neravnih površinah. In dejansko ne boste sedeli na reha kolesu, ampak na športnem triciklu, s katerim boste resnično lahko občutili veter v laseh. Brez nevarnosti, da bi se prevrnili. Ne morete verjeti? Pridite na testno vožnjo in se sami prepričajte!

Če vas tako mučijo kolena ali kolki, da ne morete kolesariti z nogami, zakaj pa ne z ročnim kolesom? Ne, ročno kolo ni namenjeno zgolj invalidom. Preberite si zgodbo Helene Hines, ki je sedla na ročno kolo zaradi težav s kolki in sedaj zopet sodeluje na tekaških maratonih, ki se jih je včasih tako rada udeleževala. Ročno kolo ji ponovno omogoča udeležbo na teh njej priljubljenih športnih prireditvah. Presenečeni boste koliko je mogoče prekolesariti na roke.

Če imate željo po kolesarjenju, zagotovo obstaja rešitev, da lahko kljub vašim težavam ali omejitvam sedete na kolo. S pomožnim električnim motorjem pa se boste brez težav udeležili tudi kakšnih daljših skupinskih kolesarskih potepov.

Ležeči tricikli so se v zadnjih letih precej razmahnili. Večina proizvajalcev ima v svojem programu kakšno trikolo in veliko truda se vlaga v izboljšave le-teh. Trenutno gre razvoj predvsem v smeri vzmetenja (torej še večje udobje) in nagibnosti za večjo stabilnost v hitrih zavojih.

Tako se je v zadnjih nekaj letih pojavilo kar nekaj modelov nagibajočih triciklov, a se do sedaj še nobeden ni resnično “prijel”. Težava je poleg kompleksnejše konstrukcije, tudi v izvedbi nagibanja. Po mojem prepričanju, je edini ustrezen način izvedbe uporabljen na prototipu FastFWD, ki ga sedaj povzema tudi Raptobike in bo po vsej verjetnosti kmalu ugledal luč sveta. Gre za nagibanje, ki je povsem neodvisno od krmiljenja in tako ne rešuje zgolj stabilnosti v zavojih, ampak tudi izboljša udobje v primeru na stran nagnjenega vozišča. Edina slabost tega principa je pogon na prednje kolo…

Odprte možnosti obstajajo tudi v kombinacijah s kompozitnimi materiali in aerodinamičnimi izboljšavami, s čemer pa smo že zašli v svet velomobilov.

Velomobil je tricikel oblečen v karbonsko karoserijo, ki navzven izgleda kot kakšen majhen športni avtomobil. Zaradi izredno nizkega zračnega upora so tudi izredno hitri in verjeli ali ne, po ravnem brez težav držite hitrost 50km/h in več.

Čeprav so velomobili na trgu že kar nekaj časa, so vendar še zmeraj v zgodnji fazi razvoja in je pred njimi še veliko izboljšav. So pa iz leta v leto bolj razširjeni in z elektro pogonom hkrati tudi privlačnejši za manj športne ljudi, ki bi želeli nekaj storiti zase in za okolje.

Prihodnost je torej obetavna! Da pa ne boste zgolj čakali in preveč zamudili, vas vabim na testno vožnjo. Poskusiti vas nič ne stane. Lahko vam pa zagotovim, da boste že po nekaj obratih pedal pozitivno presenečeni in nasmejani. Po izkušnjah s promocijskih dogodkov, marsikdo rad doda tudi kak zvočni efekt 😉

Srečno na poti ne glede na obliko vašega kolesa!