Ko enkrat obideš omejitve standardnega okvirja, ostaja malo pravil, ki se jih je potrebno držati. To prispeva k veliki raznolikosti ležečih koles. Najbolj osnovna delitev je zagotovo glede na število koles. Torej na tricikle (trosledna ležeča kolesa) in dvocikle (enosledna ležeča kolesa). Ja, obstaja tudi monocikel, ampak to ne bi štel med udobne alternative 😉 V drugo smer pa obstajajo še različice z več kolesi, vendar tudi niso preveč razširjene.

Dvocikli

Na dveh kolesih je seveda ključnega pomena ravnotežje. Za začetnike so ležeči dvocikli – od sedaj naprej imenovani ležeča kolesa oz. lezikol, nekoliko bolj problematični. Gre namreč za povsem drugačno pozicijo telesa in obnašanje kolesa, kot v primeru klasike. Najpomembneje je biti sproščen in krmilo držati nežno. Najpogostejša napaka začetnikov je zvijanje kolen, ki nič ne pomaga. S treking različico ležečega kolesa (Azub Six) niti ni večjih težav pri zagonu. Bolj problematični so nizki dirkalniki 😉

Biti na dveh kolesih predstavlja svojevrstno svobodo. Še posebej za tiste, ki radi polagate ovinke. Meni osebno so najbolj pri srcu nizki dirkalniki, ker sem nižje pri tleh bolj pogumen pri višjih hitrostih na spustih 😉 Poznamo torej visoka in nizka ležeča kolesa (glede na višino sedeža). V osnovi pa bi ležeča kolesa razdelili glede na medosno razdaljo.

Kratka medosna razdalja

Ta kolesa imajo sprednje kolo nekje pri kolesarjevih kolenih in pedala pred kolesom. So predvsem razširjena v Evropi, kjer kolo z dolgo medosno razdaljo že skoraj težko zaslediš (razen v primeru delta triciklov Hase).  Kratka medosna razdalja pomeni nekoliko manjše udobje na slabi podlagi, kar pa se da odpraviti s kvalitetnim vzmetenjem. V Evropi zato prevladujejo vzmetena lezikolesa, medtem ko je večina ameriških lezikoles brez vzmetenja.

Dolga medosna razdalja

Kolesa z dolgo medosno razdaljo imajo sprednje kolo pred pedali, tako kot je to pri običajnem kolesu. Prednost te geometrije pride še posebej do izraza za ne tako visoke kolesarje s krajšimi nogami. Ker je kolo pred gonilkami, ni potrebno z nogami seči na drugo stran prednjega kolesa, da bi se izognili stiku stopala s prednjim kolesom med zavojem. V primeru delta tricikla pa je tudi obračalni krog izredno majhen. Kot že omenjeno, je ta tip lezikoles popularen predvsem v Ameriki.

Različna višina lezikoles

Kot že omenjeno, se pozicija sedeža na ležečem kolesu lahko precej spreminja. Tako v naklonu, kot višini samega sedišča oz. ležišča. Za mesto in treking je sedež srednje visoko (Azub Six,  HPVelotechnik Streetmachine GTe, Nazca Paseo,…) in bolj pokonci. Za začetnike najudobnejši položaj. Potem pa imamo dve skrajnosti: nizke dirkalnike in visoka lezikolesa oz. dirkalnike. Oboji imajo precej bolj položen sedež, ki mu jaz pravim kar ležišče, ker na dirkalnikih dejansko ne sedimo, ampak že ležimo. Za visok dirkalnik (Nazca Gaucho, Troytec Revolution HR,…) je dobro imeti več kot 180cm, da ni težav s prekrivanjem pete s prednjim kolesom in dosego tal v mirovanju. Predvsem je visok položaj primeren za skupinsko kolesarjenje s klasičnimi kolesarji in za mestno vožnjo. Obstaja tudi nekaj visokih potovalnih koles (Azub Max, Nazca Gaucho Tour,..), kjer lahko izbirate med 24 in 26″ kolesi. Druga skrajnost so meni osebno najbljižje – nizki dirkalniki (Nazca Fuego, Toxy ZR, Troytec Revolution LR-FS,…).

Za tiste, ki se na dveh kolesih ne počutite davolj spročeni, obstaja odlična alternativa:

Tricikli

Tricikel ima poseben čar. Jaz jim pravim igrače za odrasle. In dejansko so ljudje resnično presenečeni, ko se zapeljejo s triciklom. Prednost tricikla je, da tretje kolo doda sproščenost med vzpenjanjem. Ni vam več potrebno držati minimalne hitrosti, da bi še lahko uspešno lovili ravnotežje. Osredotočite se lahko na okolico, ki vas obdaja. In resnično izkoristite največjo prednost ležečih koles: Razgled!

Če bi želeli, da vaša nežnejša polovica kolesari z vami tudi na daljših turah, potem je tricikel prava izbira. Sprva seveda niti slišati ne bo hotela o tem, a po izkušnjah sodeč se ženske odlično počutijo na triciklih (več na strani posebej namenjeni triciklom). Tricikle delimo na delta in tadpole različice.

Tadpole

Tadpole oblika okvirja je precej bolj razširjena in jo enostavno prepoznate po tem, da ima eno zadnje in dve prednji kolesi. V večini primerov je zgolj zadnje kolo pogonsko, krmili pa se s prednjima kolesoma. Obstajajo pa seveda tudi izjeme – saj smo v ležečem svetu. Skoraj vsi proizvajalci ležečih dvokoles imajo v svojem programu tudi kak primerek takšnega tricikla. Tadpole oblika ponuja več možnosti za uporabo klasičnih kolesarskih torb in bi rekel, da so zato bolj primerni za daljša potovanja, kot delta.

Delta

Delta oblika ima dve kolesi zadaj ter eno spredaj in za optimalen pogon potrebuje diferencial. Samo z diferencialom lahko namreč poganjate obe kolesi, kar pa precej izboljša oprijem na makedamu. Najbolj poznani proizvajalec delta triciklov z dolgo medosno razdaljo je podjetje Hase iz Nemčije. Ta oblika je lahko odlična izbira za vsakodnevno urbano kolesarjenje in/ali tudi kot BMX na treh kolesih.

Druga večja razlika v geometriji je vezana na krmilo. Vsako ima svoje prednosti in slabosti  ter svoje strastne zagovornike – gre tudi za stvar navade in osebno prepričanje. Ni možno reči, da je katero krmilo boljše od drugega, gre bolj za to, kaj katera oblika krmila omogoča in čemu je primarno namenjena.

Krmilo nad sedežem (ASS)

Pri različici, kjer je krmilo nad sedežem, je le-to običajno nekje v višini prsnega koša. Pri rekreativnem tipu koles je le-to dvižno, da se lažje vstanemo s kolesa. Hkrati to mogoča tudi enostavnejše potiskanje, če moramo kdaj peš ob kolesu. Obstaja prepričanje, da je ta tip krmiljenja bolj udoben za začetnike in dejansko se tako izkaže tudi na testnih vožnjah. V primerjavi s krmilom pod sedežem ima ta konfiguracija nekoliko manjši zračni upor, ker so roke pred telesom in tako dodatno ne povečujejo frontalne površine. Slabost tega krmila je manj prostora za montažo kakšnih napravic (kolesarski števec, GPS, svetilka, troblja,…) in pa roke tesno ob telesu, kar pomeni, da se boste bolj potili pod pazduhami.

Krmilo okoli kolen (OC alu UDK)

Na prvi pogled izgleda, kot da vam bo na poti med zavoji. Pa se izkaže da ni tako. Predvsem se ta tip krmila uporablja na dirkalnikih in omogoča odlično obvladovanje kolesa v zavojih. V tem primeru lahko s krmilom dejansko držite kolo pod sabo. Pri ASS krmilu to občajno ne gre, ker je gibljivo in pod drugačnim kotom. Z OC – open cockpit krmilom pa lahko kolo tudi dvignete in ga obrnete brez da bi sestopili. Krmilo okoli kolen ponuja obilico prostora za montažo dodatne opreme a lahko tudi zavira pogled naprej. Odvisno od razmerja v dolžini nog napram trupu.

Krmilo pod sedežem (USS)

Je zagotovo najbolj nenavanda oblika krmila za vse, ki ležeče kolo prvič vidijo. “Kako pa tukaj krmiliš?” je najpogostejše vprašanje. V primeru USS krmiljenja je krmilo namreč nameščeno pod kolesarjev sedež in gleda izpod sedeža na vsako stran tako, da so roke naslonjene nanj in jih imamo sproščene ob telesu. V večini primerov je krmilo povezano s sprednjim kolesom z nekakšnim vzvodom. Ta izvedba je precej udobna, ko se nanjo navadiš, saj ničesar ni pred tabo. Je pa nekoliko težavnejša za začetnike. Še posebej pri štartu in v klanec. Najpomembnejše pri ležečih koles je, da ste sproščeni in pri krmilu pod sedežem to pride najbolj do izraza. Razen seveda kadar ste na treh kolesih. In ravno pri triciklih je to najbolj razširjena oblika krmila.

Na ležečih kolesih kolesarska oblačila niso potrebna. Prvo odvečno oblačilo so podložene hlače. Običajne kratke hlače so čisto primerne ali pa kakšna tekaška oprema. Majice z žepi na hrbni strani niso najbolj uporabne, ker žepov ni možno uporabljati. Zato pod blagovno znamko Kangaroo ponujamo v Slovenij izdelane kolesarske drese z žepi spredaj. Tudi podložene rokavice niso potrebne, saj z rokami ne podpirate nobene teže.

Večina ležečih kolesarjev uporablja SPD, da jim noga ne zdrsne v primeru utrujenosti in za izboljšanje kadence. Še posebej so ta priporočljiva pri tadpole triciklih, kjer gre predvsem za varnost.

Vsekakor je priporočljivo imeti vzvratno ogledalo in ga imamo praktično vsi ležeči kolesarji. Sicer se kasneje, ko kolo obvladaš, lahko dvigneš iz sedeža in pogledaš nazaj, a je bolj varno pogledati v zrcalo in imaš tako dogajanje za sabo zmeraj pod kontrolo. Pa tudi kolesarske luči imamo ležeči kolesarji urejene precej bolje kot večina na klasičnih kolesih. Vsekakor dosti pripomorejo k varnosti v prometu. In to ne samo ponoči. Busch&Muller namreč ponuja celo vrsto z dinamom napajanih luči, ki imajo posebne dnevne LED, za večjo opaznost v prometu.

In ko smo ravno pri varnosti. Predvsem nizki dirkalniki in tricikli bi v mestih naj uporabljali varnostno zastavico. Za boljšo vidljivost kadar se vozite na drugi strani parkiranih avtomobilov. Sem pa varnosti namenil cel sestavek na strani posebej posvečeni triciklom. Je namreč to pogosto vprašanje, ker je marsikoga strah, da bo na ležečem kolesu prenizko, da bi ga opazili. A kot se izkaže v praksi, smo ležeči kolesarji pravzaprav bolj opaženi. Že zaradi tega, ker smo še zmeraj tako redek pojav in prej nasprotno, kot da nas ne bi opazili, nekateri celo preveč strmijo v nas.

Pravzaprav za vsakogar brez izjeme. Še dodatno pa:

1. Če ste radi kolesarili ampak ste prenehali zaradi bolečin in utrujenosti. V tem primesu so ležeča kolesa za vas, saj so dosti bolj udobna in bi to znal biti zadosten razlog, da ponovno sedete na kolo. Kolo je eno izmed najučinkovitejših naprav izumljenih za prevoze in vsak razlog, ki lahko nekoga spravi iz avtomobila na kolo je dobra stvar. Vsak kilometer, ki ga prevozite s kolesom prispeva en drobec k varovanju okolja in prav tako podaljša vaše življenje ter izboljša zdravje.
2. Če uživate v dolgih relacija. Zakaj bi trpeli bolečine zgolj zato, ker imate željo po premagovanju razdalj z lastno energijo?
3. Če vam kolesarjenje onemogoča kakšna poškodba vsekakor preverite različne možnosti ležečih koles. So neprimerljivo manj obremenjujoča za ramena, zapestja, vrat, hrbet, zadnjico in intimne dele. Obstajajo tudi ležeča kolesa, ki jih poganjamo z rokami ali s kombinacijo rok in nog… skratka, skoraj ni izgovora, da ne bi sedli na kolo – takšno ali drugačno…
4. Če želite uživati v pokrajini po kateri kolesarite. Zakaj bi ves čas strmeli v tla, če pa mimo vas brzijo takšne lepote! Če ne kolesarite zgolj zaradi kolesarjenja, potem je ležeče kolo vsekakor prava izbira!
5. Če uživate v hitrosti. Zaradi nižjega zračnega upora (do 30%) dosegajo ležeča kolesa pri spustih in po ravnini precej visoke hitrosti.

Če imate željo poskusiti, ampak vam je neprijetno ob misli na poglede in pozornost, odmislite to in se preposto zapeljite. Počutje na ležečem kolesu bo vse to razblinilo.

Da bi lažje našli ustrezno ležeče kolo zase, bom pripravil dvojni način iskanja:

• glede na tip kolesa in
• glede na ciljno skupino oz po namembnosti

To še ne pomeni, da določeno kolo, ki je v eni skupini, ni primerno za drugačen način uporabe oz. za drugo ciljno skupino. Tako sem bil tudi sam že priča uporabi mestnega ležečkota v MTB razmerah in se je kolesar na tem mestnem kolesu bolje znašel v MTB razmerah, kot nekdo drug, ki je kolesaril z MTB kolesom. Prav tako lahko z MTB kolesom vozite po mestu, čeprav ni v osnovi mišljen za kaj takšnega. Isto lahko praktično vsako ležeče kolo uporabite tudi za potovanje, četudi ni to njegov primarni namen. Isto kot se najde kdo, ki potuje s cestnim kolesom…

Skorajda vsi tricikli so tudi prilagodljivi ter primerni za osebe s posebnimi potrebami in za gibalno ovirane, ampak so določeni modeli bolj primerni kot drugi. Se pa lahko zato zgodi, da bo isto kolo v več kategorijah. In če je nek tricikel primeren za invalide ali osebe z zdravstvenimi težavami, to še ne pomeni, da ni za hodeče oz. zdrave kolesarje. Posebnost ležečih koles je ravno ta, da zabriše mejo med enimi in drugimi kolesarji in tako lahko tudi tisti z zdravstvenimi težavami ali drugimi omejitvami povsem svobodno in varno kolesarijo ter uživajo v skupnem kolesarjenju z ostalimi.

Najpomembneje je, da se dejansko vsedete na kolo in ga preizkusite. V Bistrici ob Dravi imate na razpolago sledeča kolesa: