Na Portugalsko s kolesom – Francija

Domov/potopisi/Postojna - Lisbona/Na Portugalsko s kolesom – Francija

Na Portugalsko s kolesom – Francija

Predno pričnem s svojo zgodbo iz letošnjega potepa po Franciji bi želel reči, da je to idealna destinacija za vse, ki uživate v “živeči zgodovini” in imate radi stare kamnite vasice. Težko je opisati z besedami kaj vse vidiš na poti! In še prav nič vam ni potrebno planirati! Vseeno po kateri poti boste šli; ker preprosto ni napačnih poti. No, razen avtocest 🙂 kar pa v Evropi tako ni možno s kolesom 😉

Zelo priporočljivo je znanje Francoščine, ker s Francozi praktično ni mogoče komunicirati v nobenem drugem jeziku. In prav to je zame edina negativna stran Francije: pomanjkanje pristnih stikov z domačini. Pa ne gre zgolj za neznanje jezikov. Tudi v Grčiji ljudje niso znali Angleško, pa smo se kljub temu pogovarjali. Francoz pač ni takšne vrste človek, da bi se trudil nekaj z rokami… Posledično tudi nimam kakšnih posebnih zgodb iz Francije. Je pa slikovni material res odličen!

Med polji sivke

Izkazalo se je, da sem prvi dan v Franciji peljal po isti dolini (proti mestu Gap) kot pred leti, ko sva proti Bordoju potovala s kolegom Sašotom. Kasneje sem potem še dva krat kolesaril skozi že pred leti videno, čeprav med planiranjem nisem niti pomislil, da sem tod že bil.

V majhni družinski prodajalni sadja tik ob cesti sem naletel na prodajalko Lolio, ki odlično govori angleško. Prihaja iz Brazilije in so se z družino preselili v Francijo, ker je v Sao Paulo preveč kriminala; ter kot pravi, korupcije in visokih davkov. Pridala je, da so davki sicer tudi v Franciji visoki, ampak se zato tudi mariskaj postori. Kot recimo ceste in zdravstvo… Niti nima neke želje, da bi se vrnila v domovino. Toliko časa sva klepetala, da sem vmes pojedel vso nabavljeno sadje in tudi slive, ki mi jih je podarila. Če imaš tako redko priložnost za pogovor, je potreno izkoristiti 😉

Po vožnji skozi sotesko, ki je vodila na plato na nekje 1000m nadmorske višine, sem prvič v življenju kolesaril med polji sivke. Niti nisem vedel, da sivka uspeva tako visoko. Na vzponu obdanem s prijetnimi barvami in vonjavami sem srečal par na tandemu. Med klepetom je Marie omenila svoje težave z vratom in pogovor je nanesel na Hase Pino tandem.

Ko sem jima predstavil prednosti takšne konfiguracije, je bila Marie takoj odločena, da bo za njuno naslednje potovanje potrebno nabaviti novo kolo. Ima namreč precej težav z vratom in mora cel čas gledati v tla. Že tako je na klasičnem tandemu prisiljena sedeti zadaj, kjer nič ne vidi čez svojega moža, pa še cel čas mora zaradi vratu strmeti v asfalt, ki je res povsod enak.

Obožujem majhne francoske pekarnice – sploh jabolčne pite, čeprav je vso pecivo precej drago. Se mi zdi, da ga ponekod prodajajo kar kot umetnine; saj imajo nekatere slaščičarne prav dopisano besedo Artisan, kar me spominja na art iz angleščine, ki pomeni umetnost. Majhne pa niso zgolj pekarne, ampak tudi prodajalne živil; kar posledično pomeni tudi višje cene.

Sem vmes naletel na tako majhno prodajalno – dejansko zgolj en kotni regal v vaškem bifeju, da sploh nisem vedel, da sem v trgovini, dokler mi ni gospa pokazala prodajnih polic v kotu. Na glavni cesti sem namreč videl tablo za market, a ga nikjer nisem našel. Samo bife, v katerem je gospa ravno pometala tla. Vprašal sem jo kje bi lahko našel trgovino, pa mi odvrne: “Tukaj.” Jaz sem jo pa samo debelo gledal… 🙂

Francija je dežela vaških sejmov in cirkusa. Prav vsaka vas ima nek določen dan v tednu, ko zaprejo kakšno vaško cesto in jo zapolnijo s stojnicami. Ponekod so že pred vasjo – na za to namenjenih tablah, ti termini tudi izpisani. Drugod so te table že pozabljene, a sejmi se še zmeraj odvijajo. Povsod se skratka zmeraj nekaj dogaja.

Zelo popularen šport z očitno dolgo zgodovino je balinanje. Povsod sem videl ljudi kotaliti te težke krogle. Tudi mladino. En opoldne sem si privoščil kosilo ter sušenje šotora ob takšnem igrišču, kjer je balinal mlad par. Drugače so večinoma bile večje skupine, cele družine ali pa moška družba. Dvakrat sem se skušal celo priključiti a mi nekako ni uspelo. Povabil me sam nihče ni, jaz pa brez znanja jezika – no po resnici povedano nekako nisem tip človeka, ki bi se silil… Pač stal sem tam v bližini in jih opazoval. Ter enkrat malce povprašal o tem športu. Iz prakse vem, da bi me na Balkanu zagotovo povabili zraven. V bistvu si sploh ne bi pustili reči ne…

V Franciji tako nisem imel kakšnega posebnega stika z domačini. Velika razlika je med zahodno Evropo in Balkanom. Sej ljudje so povsod prijazni, samo na Balkanu te takoj vzamejo za svojega, medtem ko na zahodu ostaja neka distanca. Sem pa eno jutro srečal Francoza Coralie in Michel, ko sta se ravno poslavljala od neke gospe pri dvoriščnih vratih. Noči namreč prespita na dvoriščih domačinov. Povedala sta mi, da smo še cca 1000km do Santiago de Compostella, kamor sicer nisem bil namenjen, mi je pa dalo okvirno informacijo o oddaljenosti do Portugalske.

Prvi stik s Portugalsko

22. julija popoldne sem se ustavil na piknik prostoru, kjer je bila urejena tudi možnost brezplačnega parkiranja avtodoma. Privoščil sem si malico in že skoraj zaključil, ko se za sosednjo mizo namesti družina. Njihov oče je stopil do mene in me nagovoril v angleščini. Malce sva poklepetala, nakar se je vrnil k svoji mizi. Sem kar pogrešal vabilo, da se jim pridružim, čeprav sem se sam že najedel. Zopet ni nobene primerjave z Balkanom 😉

Na izvozu iz piknik prostora stoji umivalnik in popotniški par iz kombija je umival posodo. Sam sem želel oprati nogavice in sem ju vprašal, če si lahko sposodim njun detergent. Ker sta znala angleško sem seveda takoj načel pogovor. Marko in Sara vsako leto prideta iz Portugalske v Francijo in cca pol leta preživita v kombiju ter nabirata sadje. Mesečna plača za pobiranje je cca 1.500€/osebo. In ker živita v kombiju, večino denarja prihranita za drugo polovico leta. Strinjala sta se, da so Francozi manj odprti in dejala, da je na Portugalskem precej bolje. Sama prvo leto nista znala niti besede francosko, zdaj pa že oba govorita tekoče. Naš klepet je zmotil lastnik drugega avtodoma, ki je tudi želel do vode. In kar žal mi je, da se nisem odločil prenočevati tam na piknik prostoru, da bi lahko večer preživeli skupaj. Za kazen sem zvečer le s težavo našel prostor za postavitev šotora, ker me je priganjala nevihta in sem nazadnje kampiral sred polja…

Jakobova romarska pot

Nedaleč od znanega romarskega kraja Port Saint-Jacques sem drugič v življenju srečal popotniškega “kolesarja s kreditno kartico”. Jan iz Belgije se je odločil prevoziti Jakobovo romarsko pot s kolesom. Prvi dan na poti je naredil celih 400km. Sploh ni šel spat in je dejal, da je bilo ponoči kar nevarno na cestah. Drug dan je premagal cca 300 kilometrov in dejansko se mu je tudi med najinim kratkim pogovorom že kar mudilo, ker je imel za 10. avgusta že plačano povratno letalsko karto za v Belgijo. Neverjetno…


V bistvu pa mi je ravno Jan omenil znameniti kraj Jakobove romarske poti in takrat sem začel malce raziskovati kako blizu dejansko sem. Pred prodajalno Lidl sem govoril z domačinoma, ki sta vprašala kam sem namenjen in sem izkoristil priliko ter ju vprašal za ustreznejšo pot čez Pireneje. Svetovala sta mi, da grem drugje kot to kar sem imel planirano. Češ da je tam slaba cesta in precej bolj zahtevno. Po dolgem razmišljanju sem se odločil, da ju bom poslušal in sem šel po njunem predlogu. Sprva sem bil kar razočaran, ker je bilo precej več prometa, kot si ga na kolesu želim, a sem prav zaradi njunega predloga šel skozi Port Saint-Jacques, ki ga je Jan omenjal. Bolj mirno bi zagotovo bilo po zahtevnejši poti, sploh pa glede težavnosti nekdo, ki ne kolesari, težko sodi… Sem se pa zato potem skoraj skozi celotno Španijo držal Jakobove poti.

Zakaj? Hmm, bi težko odgovoril. Vsekakor je bilo zaradi številnih vodnih virov in toaletnih prostorov zelo “luksuzno”, hkrati pa ni bilo nobene gneče. Večina pohodnikov namreč začne hoditi nekje v zadnjih 300km te znane romarske poti. Hkrati sem se sam držal cest in sem zgolj en krajši segment v Španiji prebil na isti poti kot pešci. Pa ša takrat sem komaj čakal, da pridem nazaj na cesto, ker ni bil ravno teren po moji izbiri 😉

Sem si pa pri belgijskem paru privoščil prvi topel tuš po Mariu in hkrati dobil prvo štampiljko v romarski kartonček. Cenika posebej za tuš nimajo, ker ljudje običajno prenočijo v teh zavetiščih in nihče ne vpraša zgolj za tuš.

Na zadnjem vzponu pred Španijo sem se odločil prespati na dvorišču kmetije in tudi dobil dovoljenje za kampiranje (lastnik je poklical hčerko, ki je znala nekaj besed angleško in nekako niso mogli razumeti, da nočem še ta dan naprej čez prelaz in se spustiti v naslednjo dolino s kampom, a so se le vdali) ob cesti kakšnih 100 metrov od hiše, a razen črede ovac, ki so se kar same podale na pašnik nedaleč od mojega že postavljenega šotora, ni bilo nikogar, ki bi me prišel kaj povprašat ali mi ponuditi kakšno okrepčilo…

Zanimivo: Večina kolesarskih popotnikov, ki sem jih letos srečal na poti (največ kar sem jih kdajkoli prej) pa ni bila namenjena v Santiago de Compostela, ampak na Boom festival na Portugalsko. Seveda nisem še nikoli prej slišal za ta festival in dokler mesec dni kasneje nisem peljal mimo kraja dogodka, tudi nisem vedel kaj to je.

Kaj še lahko povem o Franciji?

Pokopališča niso več tako luksuzno opremljena kot v Italiji; imajo pa vseeno večinoma vodo, čeprav na grobovih ni svežega cvetja in Francozi le-to nadomestijo s keramičnimi spominki ali kamnitimi fotografijami. Veliko je starih veličastnih grobnic. WC pa boste najlažje našli ob mestnih stavbah, ki jih v Franciji najdete kot Mairie.

Avtomobili, ki vozijo po francoskem podeželju so pri nas že davno končali med starim železjem ali so odromali na jug v države bivše Jugoslavije. Katrca, Spaček, Diana so tam povsem normalna prevozna sredstva.

Najti svežo pitno vodo ni noben problem. Vsaka vas ima kak vodni vir na glavnem trgu. In kampirati na “divje” je lažje kot v Italiji, ker je več nenaseljenih gozdnatih območij. Je tudi bolj hribovita od severne Italije 😉 Idealna destinacija za začetnike, ki imate radi “živečo zgodovino”.

P.s.: Sem dobil informacijo, da se sever Francije precej razlikuje od juga glede gostoljubnosti. Marko, ki je pravtako potoval z ležečim triciklom preko južne Francije proti Amsterdamu, je na severu Francije praktično vsako noč prespal na kakšnem dvorišču. Pravi, da je razlika bistvena. Vseeno pa se z Angleščino ne da kaj zmeniti…

By | 2016-12-29T07:56:08+00:00 december 19th, 2016|Postojna - Lisbona|0 Comments

About the Author:

Leave A Comment