Letos sem se za svojih 40 let odločil odpraviti na malce daljše kolesarsko potepanje. Daljše predvsem časovno, saj sem prvič potoval povsem brez statistike in brez določenega cilja. Namenil sem se proti Portugalski a nisem bil prepričan do kod bom dejansko prispel. Vse kar sem vedel je, da imam na voljo dva meseca.

Zanimivo že prvi dan

Odločil sem se, da tokrat začnem svojo pot v Postojni in ne od doma. Tako sem se zjutraj okoli četrte ure vkrcal na vlak za Koper (edini vlak v dnevu, ki ima poštni vagon). V večini kupejev je sedela po zgolj ena oseba in povsem naključno sem si izbral kupe z gospo Sonjo Recek, ki je bila več let nevladna svetovalka na ministrstvu za okolje. Pred mnogimi leti je orala ledino v na novo ustanovljeni stranki Zelenih slovenije. Študirala je v Parizu, Grenoblu in Londonu. Zelo razgledana in zaljubljena v Jadran ter njegove številne otoke. Uživa na morju in na manj obljudenih plažah. Sva se kar naklepetala in izmenjala kontaktne podatke. Je tudi sedla na moje kolo, čeprav je bilo nekoliko slabše dostopno v takrat že kar zasedenem poštnem vagonu.

V Postojni sem bil malce pozen v poštnem vagonu in sem jih slišal od sprevodnika, češ da moram biti pripravljen ter čakati pri kolesu predno vlak pripelje na postajo. In ne da prihitim v poštni vagon zadnjo minuto… A kaj, ko sva si z gospo Sonjo imela še toliko za povedati 😉

 

Povsem slučajno sem svojo pot splaniral mimo prijateljeve hiše južno od Vidma. Med načrtovanjem poti sem sicer videl, da grem tam blizu, vendar nisem vedel točno v kateri vasi Mario živi; niti nisem razmišljal o postanku pri njem. Sem se pa v Novi Gorici odločil, da ga pokličem in ga ujel med potepanjem po planinah. Dogovorila sva se, da ga počakam pri njem doma, kjer mi je njegova žena Silvija postregla z al dente makaroni. In tako sem že prvo noč mojega letošnjega kolesarskega potepanja prespal na toplem v Mariotovi nekdanji otroški sobi.

Potovanje skozi čas in fige velikanke

Potepanje skozi severno Italijo je lahko zelo prijetno, saj ni težko najti asfaltiranih cest med polji, kjer boste kvečjemu srečali kakšen traktor, hkrati pa vas bo takšna pot vodila skozi majhne zgodovinske vasice, ki vas brez neprijetne gneče turistov popeljejo daleč v preteklost.