Kolesarska potovanja z otroci

Piše Maja Sajovic: Sama s kolesi prečeševa Filipine, Salvador, Honduras, Gvatemalo, Čile, Bolivijo in Indonezijo.

Najin prvi otrok in kolesarsko potovanje? Devetmesečna deklica v Chariotovi kolesarski prikolici na Filipinih. Leto kasneje v Argentini.

In nato še drugi otrok. On podeduje Chariotovo prikolico. Toda kam z zdaj triletno deklico? Ne moreva jo kar posesti na neudoben kolesarski sedež otroškega kolesa pripetega na enega od najinih koles in pričakovati, da bo dve, štiri ali šest ur kolesarila ter se pri tem še zabavala. Je to konec kolesarskih potovanj? Naj se na pot odpravimo z avtom? Avtobusi, vlaki?

Zakaj nihče ne naredi otroškega kolesa v stilu ležečih koles? Kako, da se nikomur ne porodi taka ideja? Mogoče ga lahko izdelamo sami? Vse to se je motalo po glavah. Še bolj zato, ker sem kot nosečnica, redno uporabljala ležeče kolo Azub. Udobno sem lahko kolesarila ves čas. V primeru druge nosečnosti, sem zadnjo kolesarsko turico opravila nekaj več kot 12 ur pred porodom.

Skočila sem na spletno stran UdobnoPoSvetu in obsedela. Kot naročeno za nas. Otroški priklopnik Weehoo v stilu ležečih koles. Otrok udobno sedi v svojem sedežu, v katerem je pripet z dvema pasovoma, tako da ni bojazni, tudi če med vožnjo zaspi. Hkrati pa lahko vrti pedala in pomaga staršu pri kolesarjenju. En dva tri in odločitev je bila sprejeta, naša kolesarska potovanja pa spet realna možnost.

Zima 2014. Kuba. Prvo kolesarsko potovanje s priklopnikom Weehoo. Štiriletna deklica preko dneva malce poganja pedala, bere knjigo, grizlja sadje, se igra s svojim konjičkom, poje, potoži da se ji ne da več in noge položi kar čez naslonjalo za roke, da razbije monotonost sedenja. Veliko se ustavljamo: enkrat lulamo, drugič jemo, pa počivamo v senci, preganjamo kokoške, se pogovarjamo s konji ob cesti, fotografiramo, ob koncu dneva pa je kot beli dan jasna le ena stvar – otroka bi tekala, midva pač počivala.

Januarja 2016 gremo odkrivat čare Tajske. Mali deček ni več tako mali ( 2 leti in pol ) in iz Chariotove prikolice, ga bomo, predvsem zaradi njegove teže in dejstva, da ga vedno teže vlečem za seboj, prestavili v Weehoojev priklopnik. Od njega sicer ne pričakujemo nekega konstantnega vrtenja pedal, če sploh, sta pa trenje in upor priklopnika veliko manjša od dvokolesne prikolice, tako da se sama nadejam bolj ‘lahkotnega’ kolesarjenja, z le približno 40kg dodatne teže ( 17kg otrok, 12kg priklopnik, 10kg prtljaga ).

Hvala Peter, da si nam pri naših željah in potrebah stopil naproti ter velikodušno posodil Weehoojev priklopnik za drugega otroka.

Srečno pot in se že veselimo vašega potopisa!