Piše Maja Sajovic: Vsepovsod ob cesti plakati in panoji s sloganom ‘Bike for a Dad’ ter fotografijo tajskega kralja Bhumibol Adulyadeja, najdlje vladajočega kralja na svetu ( neprekinjeno vlada že 69 let ). Večina rekreativnih kolesarjev, ki jih srečujemo v jutranjih urah v bližini večjih mest, ima prek kolesarskega dresa navlečeno rumeno majico z na hrbtu izpisanim ta istim sloganom, ‘Kolesari za očeta’. Decembra lanskega leta je princ Maha Vajiralongkorn organiziral veliko kolesarsko prireditev v čast počastitve očetovega 88. rojstnega dne. Udeležba na 29 km dolgi progi in sam praznik kolesarjenja naj bi Tajce združil v enotnosti in vdanosti svojemu kralju. Prireditve se je udeležilo več kot pol milijona kolesarjev na Tajskem in po svetu.

2016-02-19-19-39-36

In prav kolesarji so otrokoma najbolj prijazna skupina Tajcev. Največkrat si ob srečanju le pomahamo v pozdrav. Včasih se kdo na svoji poti obrne, nas prehiti in nato za kakšnim grmom počaka, da nas fotografira ali posname. Redkokateri se ustavijo in hočejo z nami narediti ‘selfi’. Zadnjič pa je nekdo celo kolesaril z nami vse do svojega doma.

Potem so tu še dokaj neškodljivi vozniki motorjev. Pripeljejo se vzporedno z nami, pozdravijo, zavpijejo: »Helou bejbi«, in odbrzijo naprej.

Vozniki štirikolesnikov pa imajo svoje muhe. Trobijo, mahajo, odprejo okno in fotografirajo kar med vožnjo, se ustavijo in ponudijo pijačo ali prigrizek. Mnogi se zapeljejo nekaj sto metrov naprej in potem, skriti za tablico, beležijo naš mimohod. Celo tako prevzetni znajo biti, da nam, sredi vožnje po klancu navzdol, nakazujejo naj se ustavimo in že od daleč vpijejo: »Stop, stop, photo, photo!« A kaj takega nam kolesarjem ne pade niti na kraj pameti.

2016-02-19-19-40-42

Najbolj otrokoma neprijazna skupina ljudi, so ženske srednjih let na dveh nogah. Te ju ujamejo na vsakem postanku. V svoji zagati sta se naučila uporabiti vsa orodja in ščite, ki so jima pri roki. Nadgradila sta prvotni namen senčnika nad njunima glavama. Zdaj ne le, da ju večji del dneva ščiti pred žgočim soncem, ampak se v sili razmer celo spremeni v ščit pred vsiljivci. Sprednji rob senčnika potegneta navzdol pred obraz, da se tako kot noja skrijeta pred pogledi in rokami tajskih oboževalk. Če bi bilo le mogoče, bi ga raztegnila še čez noge in roke, ampak že tisto, kar velikost senčnika v osnovi omogoča, je po navadi dovolj za streznitev in umiritev napadalk. Zato kličeta trikrat hura za snovalce Weehoojevega senčnika.

Več o potepanju po Tajski lahko preberete na Majinem WordPress blogu.