Piše Maja Sajovic: Kolesa in priklopnika so nepoškodovani prestali letalski transport. Naredili smo že testno vožnjo od hotela do snejevalnice in nazaj. Privaditi pa se moramo se vožnje po levi strani ceste.
Ob letališču so le za kolesarje zgradili 28 kilometersko krožno stezo, imenovano zelena pot (tudi dejansko je zelene barve), ki je pravi raj za vse rekreativne in profi kolesarje, v veliki meri na specialkah.
Odločitev, da tokrat Jonasa presedemo iz Charriotove prikolice na Weehoojev priklopnik, se je že po tednu dni kolesarjenja izkazala za odlično. Weehoo priklopnik je hitrejši, saj je le na enem kolesu in ožji ter tako tvori manj upora. Poleg tega ti pri kolesarjenju lahko pomaga še otrok, ampak ker so vzponi tudi za otroka težki, najraje poganjajo pedala po klancu navzdol. In zgodi se, da ti na vse pretege zaviraš, pomočnik tam zadaj pa pridno goni.
Tudi Jonas se na Weehooju, pri tej starosti dveh let in pol, počuti bolje kot v prikolici, ker višje sedi in je v bolj odprti interakciji z okolico. Seveda je tako bolj izpostavljen zunanjim vplivom: dežju in sončni pripeki, a pri Weehooju so poskrbeli tudi za to. Zaščitni senčnik že imamo ( za Junijo smo po vzoru tega senčnika sami naredili novega, višjega, ker je pri originalu, zaradi svoje velikosti, že s čelado drgnila obenj in ni mogla več držati glave pokonci), dodatno pa smo tu na Tajskem ob boku napeli še otroško bombažno plenico, ki otroka ščiti še pred soncem s strani. Tudi dežna zaščita za Weehoo priklopnik obstaja, ampak mi smo računali, da je na Tajskem ne bomo potrebovali oziroma da v zelo deževnih dneh pač ne bomo kolesarili, če pa nas v vročih dneh ujame kakšna nevihta, pa nam ne bo hudega.
Je pa enokolesni prikopnik veliko bolj nestabilen za nihaje levo in desno in voznik mora biti ves čas pozoren na nenadne nagibe otroka. Krmilo mora držati bolj močno in jaz se v kakšnih okoliščinah ( prometna ali luknjasta cesta ) kar težko odločim za pitje vode iz bidona, ker moram pri tem z eno roko spustiti krmilo.
Na dan prekolesarimo tam od 40 do 50 km. Na pot se odpravimo okrog osme ure zjutraj, tako da smo do enih popoldan po navadi že na cilju oziroma v novi sobici. Kaj več maledva ne zdržita, predvsem Jonas prvi dve uri še uživa (poje, poganja pedala, se igra, opazuje okolico), nato pa se začne dolgočasiti in kar naenkrat ga lulat, kakat, je lačen, je žejen, ga srbi glava pod čelado in proti koncu, če se včasih malo zavleče, nič ne pomaga; ne postanki, ne animacija. Seveda pa je vse skupaj zelo odvisno od tega, kako zanimiva je pot. Včasih jima tudi štiri ure ali več niso napor. Roko na srce, pa tudi nama čisto ustreza norma tistih slabih 50 kilometrov na dan. Ker če bi bilo kaj dosti več za prekolesarit, bi se na koncu le še zrušila na posteljo in ne bi bila za nobeno rabo več. To pa ne bi bilo fer do otrok in tudi naš namen potovanja ni delati rekordov v prevoženih kilometrih, temveč užiti nekaj Tajske na kolesih in se pri tem imeti fino. Tako po navadi v enem dnevu poskušamo izbrati pot, ki nas vodi malo po glavni cesti in malo po stranskih, tudi makadamskih, tako da se preveč ne zavleče. Ker stranska cesta, tu kjer mi kolesarimo (ob reki Mekong navzdol), pomeni v večji meri makadam. Makadam v obliki zbite zemlje, ki ob tej vlagi v zraku nikoli ni pretirano trda, ob rahlem deževju hitro blatna in zato bolj počasna ter naporna.
Več o potepanju po Tajski lahko preberete na Majinem WordPress blogu.
Leave A Comment
You must be logged in to post a comment.