Na Portugalsko s kolesom – Španija

///Na Portugalsko s kolesom – Španija

Na Portugalsko s kolesom – Španija

Samostan v Španiji

No, pa sem 26. julija pribrcal čez Pireneje v Španijo. V polnem teku je bilo tudi že zbiranje štampiljk za romarski kartonček. In prav zaradi tega sem v hostlu Corazon Puro tik ob cesti, kjer je gospa znala nemško, izvedel za samostan Zabaldika. Stal naj bi na zelo mirni lokaciji brez gneče in deluje po principu prostovoljnih prispevkov. Zvenelo je zanimivo, pa še tik pred Pamplono je…

Med spustom proti Pamploni sem srečal Slovaka Ladislava, kolesarskega popotnika na poti domov iz Santiago De Compostela, ki je potrdil mojo domnevo, da je tam res izjemna gneča. Kot “sardine v konzervi”, če uporabim njegov izraz.

Več let že potuje s kolesom in začel je z električnim, ki so mu ga žal ukradli, zato sedaj potuje brez pomoči elektromotorja. Povedal mi je, da je zmeraj polnil baterijo v kampih, sam pa spal nekje v bližini, da ni plačeval za kampiranje. Tako si je čez noč napolnil baterijo brezplačno. Znajti se je treba! 😉 A tudi sedaj, ko nima več elektromotorja, ni brez večjega potrošnika energije. Čez dan si zato zmeraj privošči kavico v katerem bifeju in tam napolni notesnik, da lahko zvečer pogleda kakšen film. Prav zanimiv in iznajdljiv možakar tale Ladislav!

Naprej po spustu sem že iskal morebitno priložnost za zaključek dneva, a sem prej prišel do odcepa za Zabaldiko. Se ustavil in nekaj časa samo strmel v klanec. Ali se res splača tu gor? Bilo je najbolj strmo kar sem kje kolesaril. Betonska cesta v klanec, ker asfalta v takšno strmino ne delajo. Ampak saj že poznate mene in moje mišljenje o klancih 😉 Vklopim reduktor in gre mlinček v klanec!

Ko sem primlinčkal v vasico na klancu so me že pozdravile presenečene stare mamuške. Samostan ni prav nič podoben samostanu, res pa se drži cerkve. Pozvonil sem in skrbnik mi je najprej ponudil objem. Prav prijetna dobrodošlica! Sicer so bili polni, a ni bilo časa za razgovor, večerja bo kmalu na mizi in najbolje da še hitro skočim pod tuš. Na vratih sem namreč pozvonil kakšnih 20 minut do sedme ure, ko so se že vsi pripravljali na večerjo.

Osvežen sem vstopil v kuhinjo, kjer so me že vsi čakali za ogromno in obloženo mizo. Malce sem bil presenečen, da nismo molili pred večerjo. Na mizo so postavili solato s tuno in kruhke s krompirjevim namazom. Bilo je odlično in jaz sem kar jedel in jedel. Ko so drugi že nehali sem pobral še ostanke iz pladnjev. Tako dobro in prav za mizo v jedilnici nisem jedel že od Mariota v Italiji! Niti pomislil nisem, da temu sledita še glavna jed in sladica.

No, v Srbiji se mi je enkrat to že zgodilo 😉 Pa sem potem še vseeno poskusil glavno jed. Tudi sladica je bila nekaj posebnega. V bistvu dve sladici. Breskve narezne na krhlje v rdečem vinu in še nekaj v obliki biskvitnega peciva…

Z nuno sem se po večerji in krajšem skupinskem pogovoru v cerkvi dogovoril, da bom spal zunaj, ker je bil samostan začuda poln; kar se baje zelo redko zgodi. Dobili smo celo možnost pozvoniti na cerkveni zvon. Kot zanimivost naj omenim, da so v samostanu imeli vse informacije zapisane tudi v slovenskem jeziku. Se tudi ne zgodi vsak dan. Slovenski pohodniki, ki tod niso redkost, so poskrbeli za prevode.

Bil je to najlepši dogodek odkar sem zapustil Slovenijo. V samostanu je to noč prebil tudi oče s tremi hčerami, ki so premagovali romarsko pot z osličkom. Tudi takšne druščine ne srečaš ravno kadarkoli. 😉 Naslednje jutro sem jih po obilnem zajtrku še fotografiral pri pripravi prtljage.

Seveda nisem mogel zapustiti samostana, da ne bi vrgel kaj v nabiralnik za prostovoljne prispevke. Če bi bil to plačljivi samostan se zagotovo ne bi ustavil tam, pa tudi zagotovo ne bi toliko dobil, kot sem. Slišal sem namreč, da so pohodnikom običajna romarska kosila premalo, čeprav so cene tam okoli 10EUR/obrok. Za tak denar jaz luksuzno preživim ves dan (beri 3-5 obrokov), ne da bi bil navsezadnje še lačen 😉

Siesta

Španija me je letos res močno spominjala na Južno Ameriko, čeprav tam še sploh nisem bil. A to kar sem kdaj videl po televiziji o mestih – v Mehiki recimo, sem imel občutek, da videvam v Španiji in sem se na trenutke počutil, kot da sploh nisem v Evropi. In dejansko bi lahko rekel, da je ravno Španija na moji letošnji poti neke vrste izjema. Povsem drugačna struktura vasi in mestec kot smo jih vajeni drugod.

Ni tako kot je običajno pri nas, v Italiji ali Franciji, kjer imaš ob mestnih vpadnicah večje trgovske centre. V Španiji so na obrobjih mest avto saloni in servisne delavnice, pohištvene trgovine ter  industrija. Prehrambene trgovine pa so skrite nekje v notranjosti in tudi niso tako velike, kot pri nas. In ker smo ravno pri servisnih delavnicah: sem kolesaril mimo vulkanizerja in prišel na idejo, da bi mi lahko napolnil zračnice, ki jih nisem pumpal že od doma. Seveda je gospod takoj privolil – ena gospa tam je znala angleško in delavec priključi cev kompresorja na moj ventil ter pritisne kavelj na pištoli. Kazalec pade na ničlo med polnjenjem in ostane tam. Pumpamo,…

Sploh nisem takoj pogruntal, da kazalec ne bo pokazal pritiska dokler ne preneha s polnjenjem. Delavec pa še kar drži pištolo in polni to mojo majceno 20” zračnico. Vse skupaj je že predolgo trajalo in sem postal že kar nervozen ter zaklical stop, STOP! Seveda, on je vajen avtomobilskih plaščev, kjer je volumen precej večji. In ko je spustil pištolo, je kazalec skočil čez 8barov!! Gume so pa max 5,5. Me je kar panika zgrabila, da ne bo razneslo plašča, ker rezerve sploh nisem imel…

Španci so rekorderji v dolžini opoldanskega odmora. Običajno traja od 13. do 17. ure in dejansko je res čisto vse zaprto. Vasi in mesta v tem času izgledajo kot izumrla. Nikjer nikogar. Mislim, da sem zgolj v enem mestu naletel na velik prodajni center, kjer so imeli čez poletje izjemo v delovnem času in sem uspel okoli tretje ure popoldne nakupovati. Če ti primanjkuje hrane, ne veš pa kdaj boš videl naslednjo trgovino, je pač včasih potrebno počakati tudi celo uro ali več, da se prodajalna odpre. Prisilna siesta 😉 So pa zato zvečer trgovine potem odprte do nekje 10. ure.

Kar se cest tiče je Španija izjema na moji poti. Dejansko sem povsem sam kolesaril po precej široki cesti, ki je občasno tekla paralelno z avtocesto in je bila po mojem v uporabi predno je bila avtocesta zgrajena. A sedaj na njej ni več nikogar. Idealno za kolesarje 🙂

Je pa tudi res, da ima to slabo stran, ker ta cesta redko vodi skozi vasi, ki so običajno nekaj kilometrov vstran na vrhu hriba. In tako sem marsikatero vas kar “prešvical”, ker se mi ni dalo vzpenjati, če nisem vedel ali je tam nekaj vredno ogleda. V vseh drugih državah, sem bil na manjših cestah, ki so me vodile skozi vasice. Odliča cesta je torej eden izmed razlogov, da sem kar “padel” skozi Španijo.

Največja kolesarska skupina na poti

Sem pa ravno na tej cesti srečal največjo kolesarsko skupino kar sem jo kdaj v življenju videl. Prav presenečen sem bil, ko sem v neki vasici naletel na skupino 21 otrok in 5 odraslih na kolesih. Prvič sem kar peljal mimo, ker so si ogledovali trg, a smo se kasneje še 3x srečali in seveda nisem mogel ostati tiho. Izvedel sem, da prihajajo iz Nemčije in da so na za izletu v okviru osnovnošolskih počitnic in s kolesi potujejo po Jakobovi poti. Prejšnje leto so prišli iz Nemčije v Francijo, tokrat gredo pa do konca. Vsak otrok ima komplet opremo za kampiranje, kuhanje in kampirajo na divje. Dnevno potrošijo cca 300EUR in nekje na 10 dni se ustavijo v kampu, da se lahko konkretno umijejo vključno s pranjem perila,…

Prav zanimivo, da se Nemci odločijo kampirati na divje s takšno veliko skupino otrok. Ne znam si predstavljati kako lahko najdeš prostor za neopazno postavitev 26 šotorov…

Veličastna katedrala v Burgosu in klepet z brezdomcem

V mestnem parku Burgosa sem se odločil privoščiti pavzo za sušenje perila. Med prebiranjem knjige na klopci v senci dreves se mi je približal brezdomec – Kosmin iz Romunije (24). V tem času je prebival v Burgosu, kjer ima na izbiro tri dnevne centre z brezplačno prehrano. Čez dan se potepa po mestu in vse svoje premoženje nosi v naramni torbi. Povedal mi je za pripetljaj s Španskimi dekleti, ki so ga krstile za Angleža, ker so ga slišale z nekom govoriti v angleščini. Seveda jim ni oporekal in je bil tiho glede dejstva, da je iz Romunije. Tako mu je uspelo dobiti celo vabilo na pijačo, ki si je drugače tako ne more privoščiti. Potem pa, če je vse po sreči še kdaj prespi pri kakšni Španki.

Zaupal mi je, da se odpravlja v St. Sebastian kjer bo ostal kakšen mesec in si privoščil plavanje v morju. Baje sta tam dve možnosti za brezplačno prehrano in pot z vlakom ga stane cca 2,5€. Pravi, da je v Španiji za brezdomce dobro poskrbljeno. Prepotoval je že celo Evropo in to dejansko brez kakšnih financ. Najde si kakšno manjše delo tu in tam za oblačila ter prevoz. Največ se da baje zaslužiti na ribiških ladjah na Siciliji, kjer je plača odvisna od ulova, ampak celo do 300€/dnevno. Čez zimo ostane kar v Burgosu. Prav neverjetno kako eni živijo…

Se človek vpraša kdo je bolj pameten. Ali jaz, ki se mi mudi proti Lizboni, da bom lahko prvega septembra zopet v službi, ali Kosmin, ki si od 12 mesecev “dopusta” privošči en mesec oddiha na španskih plažah v Saint Sebastianu ker pač rad plava in lahko tam izbira med dvema javnima kuhinjama.

Proti Portugalski

V Leonu sem zapustil to znano Jakobovo romarsko pot in jo mahnil proti Portugalski. Moram priznati da sem si predstavljal več gneče a večina pohodnikov prehodi zgolj zadnjih nekaj 100km te poti in do Leona ni bilo nikjer preobljudeno zame. Sicer sem pa jaz s kolesom uporabljal ceste in nisem bil povsod na isti poti. Prometa skoraj nič, razen med Santo Domingo de la Calzada in Burgosom kjer še manjka avtocesta. Tega segmenta ne bi več ponovil, če bi vedel da je tako prometno. Je pa tudi res, da ni nobene dobre alternative.

Zanimiva je bila še vasica Jiménez de Jamuz, ki od daleč izgleda kot cela množica krtin. V bistvu gre za kleti, za katere sem predvideval, da so namenjene poljščinam, a sem kasneje doma na internetu izvedel, da gre za vinske kleti. Nisem pa nikjer videl kakšnih vinogradov… Res pa je tudi, da nisem posebej polagal pažnje na to. Tudi množičnost teh kleti sem opazil šele, ko sem bil že mimo vasice in sem pogledal v vzvratno ogledalo. Sem si pa kasneje imel priložnost ogledati eno takšno klet še v izgradnji.

Za svež vstop na Portuglasko pa sem se imel priložnost še v celoti umiti in oprati perilo. Ja, na gornji fotografiji je moja kopalnica 🙂 Nedaleč vstran pa je pastir na oslu z marelo pasel ovce 😉

By | 2016-12-30T07:46:49+00:00 december 29th, 2016|Postojna - Lisbona|0 Comments

About the Author:

Leave A Comment