V tem petem delu sem si vzel malo več časa za podrobnosti. Bilo je precej hribovito in zato ne gre tako hitro. Ampak to še ne pomeni, da se nič ne dogaja. Prav nasprotno! Če še niste prebrali drugih delov potepanja, bo najbolje začeti pri prvem.

Iz obmorskega mesteca Methoni sem se podal proti goratemu predelu Grčije. Pot me je vodila skozi vasice in manjša mesta. Ponekod nisem srečal prav nikogar. Prav neprijeten je občutek, ko kolesariš skozi mesto in nikjer žive duše. Kot bi bilo vse zapuščeno – izumrlo…

Prvo takšnih mest je bil Palamas. V mesto vodi celo štiripasovnica, pa nikjer nisem srečal nikogar. Namenil sem se proti centru. Zmeraj namreč grem skozi “peš cono”. A vse ulice na poti so bile prazne. Povsod popolna tišina. Na osrednjem trgu je bilo več bifejev, a vsi stoli so samevali. Kot v mestu duhov. Razgledal sem se naokoli in zagledal štiri domačine v enem izmed bifejev. Povabili so me na ledeno kavo.

Ledena kava je v Grčiji nadvse priljubljena. Lahko bi jo brezplačno pil vsak dan vsaj ene štiri krat. Kadarkoli sem se peljal mimo kakšnega bifeja, ki ni bil povsem prazen, se je kdo zadrl za mano, naj pridem na ledeno kavo.

Fige in volkovi

Nenadoma sem se zavedel, da ob poti rastejo fige. Saj ne vem, koliko takšnih grmov sem poprej že izpustil, a v možganih je kar naenkrat nekaj kliknilo in zavrl sem z vso močjo. Zapeljal sem namreč mimo figovca z nekaj zrelimi sadeži.

zrele fige

Nikoli v življenju še nisem utrgal fige z drevesa. In zgolj enkrat – do tistega trenutka – sem jedel sveže fige. Stopil sem do drevesa in občudoval te temno obarvane sadeže. Segel sem do zrele fige in jo utrgal. Na konici peclja se je naredila majhna bela kapljica lepljivega soka. Razpolovil sem jo in se zazrl v sočno sredico prekrasnih barv. Bila je sladka in sočna! Večina jih je bila sicer še zelenih, a nekaj sem jih pa le pozobal.

Bolj kot sem šel proti jugu, več je bilo zrelih sadežev in ustavil sem se pri vsakem grmu, ki je imel kaj ponuditi. Naučil sem se, da moram poiskati najtemnejše in najmehkejše sadeže. In tisti bolj zreli niti ne puščajo več lepljivega belega soka. Sladkal sem se s figami kot še nikoli v življenju. Poskusil sem kakšne dve ali tri vrste. Vsak grm, ki sem ga zagledal, mi je prinesel novo veselje.

A figovcev kmalu ni bilo več. Osemnajsti dan potovanja sem namreč že kolesaril v gora