Če vas zanima celotno kolesarsko potepanje iz Maribora v Grčijo bo najbolje, da začnete s prvim delom.

Trinajsti dan na poti sem se prvič v življenju okopal v Dojranskem jezeru. Bila je prav prijetna osvežitev, čeprav je bila voda neverjetno topla. Verjetno je zato toliko alg, za katere pravijo, da so zdravilne.

Dojran

Zaradi izredno tople vode sem se lahko dlje časa sede namakal in pustil, da so se mi ribice približale toliko, da sem čutil njihove dotike. Ne spomnim se, da bi se mi to zgodilo že kdaj prej. Prav čutil sem, kako me žgečkajo. Res enkratno doživetje!

Opral sem si tudi perilo in si privoščil nekaj dremeža kar na kolesu. Popoldne istega dne pa sem že kolesaril po grških tleh. Naučil sem se prvih grških besed in ugotovil, da bom imel na razpolago pestrejšo izbiro cestnih povezav, saj je povsod asfalt.

na grški meji

Opazil sem dvojne črte – tudi na sredi manjših lokalnih cest – ter preštevilne kapelice ob cesti. Do spusta na ravnino Egejskega morja so bile to najbolj opazne spremembe. Med spustom pa sem doživel prvi grški šok. Namesto ohladitve zaradi vetriča pri visoki hitrosti, mi je v obraz bušnil vroč zrak, kot bi kdo vame uperil pištolo za vroče odstranjevanje barve. Na trenutke nisem mogel niti prav vdihniti, tako vroče gmote zraka so mi prihajale naproti. V zgolj nekaj sto metrih sem se znašel v grški savni.

kapelica ob poti

Drugi grški šok sem doživel med prvim nakupovanjem. V krajih skozi katere sem kolesaril prevladujejo majhne trgovinice. Nič kaj drugačne od tistih v Srbiji ali Makedoniji. A ko sem v roko prijel tunino konzervo ter pogledal ceno, nisem mogel verjeti svojim očem. Po glavi mi je rojilo vprašanje: “Zakaj nisem v Makedoniji opravil večjega nakupa?”. Konzervo sem odložil nazaj na polico.

na obali grškega morja

No, štirinajsti dan pa mi je le uspelo zaplavati v Egejskem morju. Pripeljal sem se v mestece Methoni in presenečen ugotovil, da sploh ni turistov. Vse restavracije ob obali so bile prazne in pravzaprav nikjer nobene plaže… Moja prva želja je bila namočiti noge v Egejsko morje in iščoč primeren prostor, sem se odpeljal do pomola na koncu obmorske vasice. “Slana voda, here I come!!”

Gostoljubni in prijazni Grki

Zvečer sem si na pomolu pripravil večerjo. Ravno sem v ponvi pekel tri jajca na oko, ko k meni pristopi gospod s tremi jajci v rokah. Nekaj je spregovoril, a ga seveda nisem nič razumel. Moli mi jajca predme, a jaz odkimam, češ da jih že imam v ponvi. Na moje presenečenje udari jajci eno ob drugo. Jaz pa v strahu še bolj vneto hitim razlagati, da jih ne potrebujem. Zlomljenih pa še manj!

Nakar ugotovim, da mi zgolj skuša pokazati, da so trdo kuhana in mi jih ni treba takoj pojesti. Seveda sem že zopet pozabil grško besedo hvala in se mu zato zahvalim v angleščini, on pa odide nazaj na plažo k svoji druščini.

dobra družba na obali

Po večerji sem s telefonom osvežil svoje znanje grškega jezika in se podal proti njim. Ni mi namreč dalo miru, da se mu ne bi primerno zahvalil. Jedoč eno trdo kuhano jajce, pristopim k Mihajlisu, njegovi ženi Sofiji ter prijatelju Sajkisu z ženo Elene. Pozdravil sem jih in se zahvalil v grščini. V zameno sem prejel še tri trdo kuhana jajca in povabilo na piknik. Niti pod razno mi niso pustili oditi.

Skušal sem namreč odkloniti, saj sem ravno zmazal štiri jajca in pol hleba kruha. A ni šlo. Pristali so na solato z domačim paradižnikom, kumaricami in sirom. Solata je bila odlična! Komunikacija pa katastrofalna 😉 Moje znanje grščine obsega manj besed, kot je prstov na eni roki. Zdaj si pa predstavljajte, kako smo se v grščini pogovarjali do poznih večernih ur.

Ko se je stemnilo, sem jim želel v zahvalo skuhati slovenski čaj na doma narejenem kuhalniku. Zaradi močnega vetra mi sprva nikakor ni šlo, a mi je do “zob opremljen” Sajkis, ki je poskrbel tudi za razsvetljavo in glasbo, priskočil na pomoč. Tako smo, zgolj dva metra od Egejskega morja, pod jasnim zvezdnim nebom, skupaj poslušali grško glasbo ter pili slovenski planinski čaj.