Piše Maja Sajovic: To jutro se zbudimo s petelini. Ob petih. Napovedano je, da se bo ogrelo do 38°C, zato hočemo biti čim prej na cesti. Pozajtrkujemo. Instant nudli, sir, toast, maslo in marmelada, mleko, jogurt, lubenica, mango in papaja so naš jutranji izbor. Tista, na vročino najbolj občutljiva živila, z Romanom skrijeva med cunje na zadnjih torbah na kolesih. Vendar morava paziti, ker te ne smejo biti pretirano naložene. Drog, s katerim je priklopnik pripet na kolo, se lahko drgne ob prtljago in onemogoča neovirano drsenje sem in tja. Tudi zadnji prtljažnik mora biti iz istega razloga v sredini prazen. Kar nekaj prostora za dodatno prtljago pa je v torbah na priklopniku ( tja spravljamo pijačo, oreščke in ostalo nepokvarljivo hrano ), v mrežastih žepkih ob straneh ( pijača za otroka, kak prigrizek ali igračka ) in na hrbtni strani otroškega sedeža.

2016-02-13-19-50-29

Današnji načrt je mestece, kjer smo na zemljevidu odkrili dve postelji – znak za prenočišča oddaljeno slabih 50 kilometrov. Jutranji hlad nam prija, prebujajoča narava je čarobna, malo manj pa že preveč gost promet na cesti. Odkar smo zavili od Mekonga proti notranjosti, ne poznamo več zakonitosti cest in prometa. Številka ceste ( ena / dvo / tro ali štiri številčna ) ni nujno več povezana s količino prometa, zato smo vsakič znova presenečeni. Ko enkrat prispemo v naše ciljno mesto, se najprej ustavimo na kosilu. Neko dekle nam potem ponudi pomoč in nas odpelje do prenočišča, nad katerim se zmrdnemo. »To je navadna luknja«, reče Roman in ker nam znaki na zemljevidu spet kažejo postelje čez 5 km, odkolesarimo naprej.

2016-02-13-19-51-51

Enkrat tam, nam domačini složno odkimavajo in kažejo po cesti naprej. Malo manj složni so pri nizanju kilometrov, ki nas po njihovem ločijo od odrešilne sobice za počitek. Tri, pet, deset, dvajset in celo trideset kilometrov. Za hip se mi zazdi, da sploh nimajo pojma in da naštevajo kilometre kar tja v tri dni. Vendar nam ne kaže drugega, kot da še malo stisnemo. Od vročine se nam kar malo blede, a smo se že vdali v usodo in uspe se nam celo nasmejati ter pozdravljati krave in bivole ob cesti.

Po nekaj kilometrih zagledamo na levi strani ceste lične hiške, a gospa za zaklenjeno ograjo nam odkimava in kaže po cesti naprej. Škoda. Pa tako obetajoče je izgledalo. Gremo naprej. Otroka sta že čisto izčrpana. Jonas joka in sprašuje: »Kje je naš hotel? Nočem več biti na kolesu. Grdo je!«

2016-02-13-19-56-20

Čez čas še ene hiške. Oštevilčene. S parkirnim prostorom za avto med vsako ter zavesami za zakrinkanje ‘zločincev’. Junija je navdušena: »Glej mami, kakšne lepe zavese imamo, da lahko še senčko naredimo.« Roman pogleda sobo in njegove besede ne kažejo navdušenja: »Tukaj je spet en Posavec / Posav’c.« In nato Junija: »Kaj, a zdaj je šel pa gospod po sesalec / sesal’c?« Malo od utrujenosti in malo od bizarnosti situacije me napade smeh do solz. Gospodu, lastniku hišk z urno postavko pa se vidno oddahne, ko se odpeljemo naprej.

Kolesarimo. Pijemo. Kolesarimo. Ura je dve popoldan. Pasje vroče je. Jonasu glava omahne na stran, noge pa s pedal. Na teh so sicer v originalu nameščeni paščki, s katerimi lahko fiksiraš stopalo otroka. Njemu niso bili všeč; ali so se mu odpenjali, ali je iztaknil noge iz njih, če pa je bil obut v sandale, so ga tiščali. Roman je zato na pedala križem kražem napel navadno elastiko ( tako za v gate ), da sva mu, z dvema elastičnima trakcoma spredaj ter z enim zadaj pritrdila stopalo. A kmalu teh elastik ni potreboval več, saj se je naučil vrteti pedala poln krog ( pred tem je gonil le polovično – pol obrata naprej, pol nazaj ). Ker so še vedno nameščene mu, napol spečemu, spet pripneva stopali.

2016-02-13-19-52-52

Po desetih in nekaj več kilometrih spet isti tip hišk in ista pesem, le da so tokrat namesto roza zaves, pred vsako hiško lesena drsna vrata. Otrokoma je všeč gugalnik pred gospodarjevo hiško. Ko omahujeva, ostati ali ne, se domov pripelje še ostanek družine in takoj imava malo boljši občutek. Ponudijo nam mrzlo vodo, prinesejo dodatno blazino za otroka, vrč za gretje vode, mi pa se vselimo v prvo od enajstih hišk. V družinski hladilnik, skrinjo z ledom, damo na hlajenje nekaj naše hrane in pijače, nad posteljama postavimo mrežo proti komarjem in kaj kmalu se počutimo čisto domače. Junija pravi, da je stranišče grdo, a ni drugega, kot da so ga naselile male mravljice. Hkrati pa doda, da kljub vsemu, pa imamo srečo, da smo našli to sobo, ker drugače bi bili kot begunci in bi morali spati na cesti. Ven pa ne pokukamo več. Z izjemo ‘vodje puta’, Romana, ki gre do bližnje vasi v lov za hrano, da nahrani lačna usta sestradane in utrujene družinice.

Konec kolesarskega dne. Osemdeset kilometrov. Še nekaj pojemo in se spravimo spat. Luči in pripadajočih stikal je malo morje. Na pomoč moramo poklicati gospo, da nam naredi popolno temo. Lahko noč druščina!

Več o potepanju po Tajski lahko preberete na Majinem WordPress blogu.