Krohot kot ga še ni bilo ;) (6/6)

Bil je to zadnji dan v grškem gorovju. Nepozabna in zahtevna izkušnja. Definitivno najtežje, kar sem kdaj prekolesaril. Ko sem klikal po elektronskih kartah, si niti približno nisem predstavljal kam se podajam. Hkrati pa, če se ozrem nazaj, sem imel najlepše dogodke ravno v takšnih zahtevnejših predelih. Tudi v Srbiji.

Naslednji dan sem se spustil do obale morja, ki loči celinski del Grčije od Peloponeza. Morje lahko prečkaš s čolnom ali preko mostu. Odločil sem se za most, kar je pomenilo, da moram na avtocesto.

Ko po avtocesti prikolesarim do plačilne kolone, mi naproti pride uslužbenec. Pokaže mi naj mu sledim. Čez parkirišče za pisarnami sva šla na dovoz mostu. Pokaže proti mostu in nekaj reče. Jaz samo prikimam, češ da vidim kje moram. In tiščim kolo po makadamu do pričetka mostu, kjer se prične zaščitna ograja. A desno od nje je bil zgolj makadam, kot neke vrste bankina. Levo pa odstavni pas prekrit z gladkim asfaltom.

Seveda sem se odločil za odstavni pas. Ni šlo ravno hitro, ker je most precej napet, pa še čas sem si vzel za slikanje. Nakar čez nekaj časa za sabo zagledam spremljevalni kombi z utripajočimi lučmi in tablo za oviro na cesti. Ja, saj sem bil na avtocesti in to ni Makedonija ali Srbija…

Je pa zato precej več smeti tukaj, kot v Srbiji ali Makedoniji. Prav neverjetno, kako nemarni so lokalni prebivalci, ki tako puščajo smeti vsepovsod… Eno samo veliko smetišče.

Takoj ob sestopu z mostu sem srečal Georga, ki ima lekarno v centru Patre in sina v Bratislavi. Zato se je že dva krat peljal skozi Slovenijo. Svetoval mi je primerno lokacijo za kopanje v morju, ter me povabil na kavo. Zaželel sem si sok, pa je natakar ponudil mešanico svežega sadja. Dobil sem pravo vitaminsko bombo. Res odličen naravni sok!

Opoldne sem si privoščil malo plavanja, potem pa sem jo mahnil naprej. Zopet v hribe. To, da so visoki zgolj 400m še ne pomeni, da ni hribovito. Ker se znova in znova vračaš na zgolj nekaj metrov nadmorske višine 😉

Ob poizvedovanju kam naprej, sem pogosto naletel na nejeverne obraze. Zmajevali so z glavo in se čudili zakaj tukaj. Zakaj v to smer, če pa grem v Archaio Olympio. “Pa zakaj tja, tukaj je veliko bliže in ravno?!” so mi skušali dopovedati v Grščini. “Tam so hribi.” so mi kazali z rokami. Jaz pa, da to ni tako pomembno. “Pa strmo je” se niso vdali. Jaz pa tudi ne: “Ni panike, počasi se daleč pride…”

In določeni deli so res bili strmi ter izredno naporni. Še sreča, da so povsod rastle fige in sem imel izgovor za počitek 😉 Vmes sem zabredel v tako odročni predel, da se je končal tudi asfalt. Srečal sem dečka na motorju, ki me je skušal prepričati naj se obrnem. A se nisva mogla nikakor sporazumeti. No, pa sem na naslednji kmetiji izvedel, da bom moral prečkati reko. Da tega ne bom mogel sam in da bom moral bresti skozi vodo.

Niti sanjalo se mi ni kako globoka bo voda in ali bom uspel priti preko ali ne. Samo nisem se hotel vdati. Dokler se sam ne prepričam, da ne gre, se nisem nameraval obrniti in se vračati po isti poti. Domačini so se končno le vdali in mi obljubili spremstvo. A moral sem še malo posedeti z njimi in nekaj spiti.

Jaz spredaj s triciklom in domačina zadaj na traktorju smo se eden za drugim podali proti tej prepreki. Samo čakal sem, da vidim kakšna bo ta deroča reka. Kar smejalo se mi je, ko sem zagledal sicer širok, a plitek potok. Pospešil sem in se kar na triciklu podal preko. Skoraj mi je uspelo. Peš sem moral potisniti tricikel še kak meter ali dva in bil sem na drugi strani. Domačina sta me nemo opazovala s traktorja na drugi strani.

George mi je med srkanjem tistega sadnega soka v Patri povedal za lep predel pokrajine, ki se ga splača videti. Tudi na zemljevidu je bila cesta označena kot naravna lepota. Seveda me je takoj navdušil in odločil sem se iti po njegovem predlogu. Na zemljevidu ni bilo videti kakšnih hribov in predstavljal sem si, da bo dokaj enostavno.

A se ne bi mogel bolj motiti. Tudi domačini so me opozarjali na to, da sem nor, ker grem tam preko. In čeprav nikjer na zemljevidu nisem našel kakšnih vrhov, sem kar naprej lezel više in više. Prišel sem celo na več kot 700m nad morjem. Čudil sem se samemu sebi. Kako mi uspe najti takšno višino, čeprav sploh nikjer nobenega hriba…? Seveda. Nisem bil namreč na hribu. Bila je visoka planota…

In ko sem prišel v bližino tiste označene ceste, so me v sicer prijetnem gozdičku, ki je iz smrekovega počasi prešel v borov in nazadnje hrastov gozd, napadle nadležne mušice, ki se jih ne moreš znebiti in lezejo vsepovsod. Tudi v nos… Vozim in vozim, pa nikjer nič posebnega. To je to?! Gozd je ta naravna znamenitost vredna ogleda?! Res da je to v teh predelih kar redkost, a iskreno povedano sem bil precej razočaran.

A sem nekoliko kasneje vseeno prišel na svoj račun. Navdušili so me namreč pogledi na lomljen rob te visoke planote na kateri sem se znašel. Med spuščanjem v dolino sem pozabil na razočaranje in se nisem mogel načuditi tej naravni lepoti.

Ko dosežeš zastavljeni cilj

Da ne bi prišel v mesto polno turistov, sem se odločil prenočiti predno sem dosegel dolino. Zjutraj sem slišal največji zbor petelinov kadarkoli. Kikirikanje je prihajalo iz vseh smeri. Prav neverjeten zvočni efekt. Do Archaie Olympije je sledil spust in kot bi trenil sem bil pred zaporo ceste tik pred Olympio, kjer so očitno zopet nekaj našli.

Mesto ni nič posebnega, muzeja pa si nisem ogledal. Zelo mi je bil všeč kip ženske s krili pred mestno hišo, ki je bila – tako kot sem se na Peloponezu že navadil – povsod okoli nastlana s praznimi plastenkami. Pred nekim drugim kipom sem našel 5eur, s katerim sem si kupil banane, medenjake in liter sadnega soka. Mesto se je počasi pričelo prebujati in v prodajalni s spominki sem poiskal magnetek za na hladilnik ter se pred navalom turistov odpravil proti obali.

Imel sem željo poiskati košček sence na plaži z vodo v bližini ter se tisti dan več ne premakniti. A mi žal ni uspelo. Cesta je bila odmaknjena od obale, s privatnimi hišami z ograjenimi vrtovi vse do plaže.

Zmanjkalo mi je vode in vročina je bila neznosna. Na vogalu sem zagledal gospo, ki je sedela za mizo lokala v obnovi. Prosil sem jo za vodo, a me je nejevoljno pogledala, nekaj rekla ter s prsti pokazala tisto znano gesto, češ da je treba za to plačati. Zahvalil sem se in nisem hotel za tem ponujene vode. Dve hiši naprej sem jo dobil pri starejšem paru.

Ne dogaja se pogosto, da bi mi kdo odklonil vodo. V srbskih hribih sredi ničesar mi je gospa, ki je morala od daleč prinesti kanistre z vodo, ni odklonila, ko sem prosil, da mi napolni bidon. Če bi vedel prej, kam mora po vodo, je sploh ne bi prosil… Sem imel namreč kar slabo vest, ko mi je povedala od kod voda…

V vasici Skourohori sem bil deležen še zadnje pogostitve. Na glavnem trgu ob terasi restavracije sem si iz okrasnega vodnjaka natočil vodo. Ko sem si napolnil bidon in obe plastenki, me je iz restavracije poklical gospod Panos, češ naj prisedem. Žal nihče za mizo ni govoril angleško. So pa debatirali o krizi v Grčiji in tako kot marsikje drugod, sem zasledil priimek Merkel. Nekaj je gotovo: gospa Merklova v Grčiji definitivno nima kaj iskati 😉

Na enem izmed krožnikov sem opazil dve pečeni sardeli. Gospod Panos mi je ponudil kavo a sem odvrnil, da je ne pijem in bom raje kar vodo iz bidona. Spraševali so me o situaciji v Sloveniji in kako mi je všeč Grčija. Si lahko predstavljate, da pogovor brez znanja jezika ni ravno tekoč 😉 Nakar mi gospod Panos ponudi tisti dve ribi, ki sta ostali na krožniku. Čeprav sta mi pritegnili pozornost, sem vseeno odklonil, češ da je to njegovo kosilo. A je očitno že pojedel svoje in z veseljem sem zmazal preostali sardelici. Kaj hitro za tem pa natakar prinese krožnik sveže pečenih sardelic, plastenko vode in nekaj svežega kruha. Brez da bi jaz to opazil, so mi naročili ocvrte sardelice ter vodo. Popolnemu tujcu, s katerim so komajda spregovorili kakšno besedo… Bile so odlične!

Zadnjo noč v Grčiji sem prespal na pokopališču. Moja prva takšna nočitev v življenju. Med cerkvico in mrliško vežico sem se namesti na klopco in zjutraj me je zopet zbudil zborček petelinov. Izjemoma sem se kar brez zajtrka podal naprej proti Patri. Na poti so me namreč obdajale odlične fige, ki sem se jih hotel naužiti preden se vrnem domov.

Imel sem srečo in sem se lahko še tisti dan vkrcal na trajekt za Trst. Ujet v to kovinsko škatlo si ne morem predstavljati, da bi tako potoval. Četudi bi bila to luksuzna ladja… “Za teh 82€, ki sem jih plačal za vozovnico, bi že skoraj lahko prikolesaril domov in se na poti mastil s figami… Najbolj bom pogrešal ravno fige. Te sočne sladke sadeže, ki sem jih zadnje dni prvič v življenju trgal iz dreves.”

Namestil sem se v avli stopnišča in večino časa bral. Imel sem priložnost opazovati potnike kako dvigalo kličejo s pritiskom obeh gumbov. Mnogi namreč pritisnejo na gumb za dol in za gor. Zakaj le? Pri enem izmed potnikov sem si sam pri sebi rekel, da zagotovo želi gor. Tako kot marsikdo prej, je pritisnil oba gumba in seveda vstopil v dvigalo namenjeno dol. Samo čakal sem, kdaj se bo ponovno pojavil v moji etaži. Ni trajalo dolgo in voila! Ker je prej stisnil oba gumba in je bil tisti za gor še aktiven, se je tudi na poti gor ustavil v istem nadstropju 🙂