Do Portugalske meje sem s kolesom potreboval en mesec. Pot me je vodila čez severno Italijo, skozi južno Francijo in po Jakobovi poti čez Španijo do Leona, kjer sem zavil proti jugu.
Prvi dnevi na Portugalskem
2. Avgusta 2016 sem pribrcal na Portugalsko in nedaleč za mejnim prehodom me je prehitel osebni avtomobil ter ustavil pred menoj. Izstopila je Katarina in me čakala ob cesti – Slovenka, ki z možem Italjanom, katerega je spoznala leta 2002 na Camino de Sandiago – živi na severu Španije. Namenjena sta bila v nacionalni park Montezinho tik za mejo. Tudi sam sem se odločil odpraviti tja in tam počakati na paket iz Irske, ki bi naj prišel na Pedrov naslov v mestu Braganca.
Tako sem prvo noč na Portugalskem prespal nad vasico Montezinho v nacionalnem parku z istim imenom. Med vzpenjanjem sem bil prepričan, da se bomo na vrhu ponovno srečali s Katarino, a sem kasneje ugotovil, da je to precej velik nacionalni park. Me je pa klical Pedro in naključje je hotelo, da smo se popoldne, prav v tej vasici, dobili z njegovim sinom, prijateljico ter dvema WWOOF pomočnikoma, ker so bili ravno tisti dan namenjeni k bližnjemu slapu. Bil je to prav prijeten izlet in Pedro si je celo privoščil osvežitev v jezercu.
Naslednji dan sem se zjutraj podal na pohod po parku in sem zaradi nepoznavanja signalizacije šel po daljši (beri: napačni) poti. Bil sem kar malce razočaran zaradi betonskih kanalov in cevi namenjenih vodovodni napeljavi, ki so kazile izgled nacionalnega parka. Ker mi je zmanjkalo vode, sem se bil primoran predčasno vrniti iz pohoda. Sem si pa zato privoščil nekaj luksuza v restavraciji in za sladico še odlično kostanjevo pito.
Lastnica restavracije mi je povedala, da so kostanji tukaj zelo razširjeni in da imajo posledično veliko izdelkov iz kostanja. Nekaj dni kasneje sem imel priložnost preizkusiti tudi kostanjev liker, ki pa se mi ni zdel nič posebnega. Veliko bolj me je navdušil figov liker, ki je res dišal po samih figah!
Po dveh nočitvah v parku sem se odpravil v mesto Braganca, kjer sem prenočil pri Pedru, katerega starši so lastniki bloka in trgovine v pritličju. Povsem nevede sem zjutraj ob prihodu v mesto tam opravil nakup. Tisti dan sem se pridružil delu na kmetiji, kjer smo okoli mladega drevja raztrosili gnojilo, le-to pokrili s slamo in vse skupaj zalili z vodo, ki smo jo bili pripeljali s seboj v dveh tisoč litrskih posodah.
Ker paket še zmeraj ni prispel, sem jo naslednji dan sam mahnil proti vasici Sendim, kjer smo zvečer obiskali majhen lokalni festival keltske glasbe. Pedro je ostal buden dolgo v noč, mi trije z WWOOF prostovoljcema pa smo spali ob avtu na parkirišču. V nedeljo smo si privoščili kopanje v reki Rio Duero na meji s Španijo, ter obisk kraja Miranda do Douro, čeprav je bil Pedro povsem izčrpan od ponočevanja. Popoldne je sledilo slovo brez prevzema paketa. Ves ta čas sem namreč čakal paket s spalno podlogo Thermarest in dejansko zato tudi splaniral pot skozi Braganco, ker sem tam preko CS portala navezal stik s Pedrom, ki mi je odstopil svoj naslov.
Ritzo in nizozemski cokli
Sedmi popoldan na Portugalskem sem kar naenkrat postal tako utrujen, da se mi je v trgovini, ko sem čakal pri blagajni kar vrtelo. Zaradi izredne vročine sem imel cel čas poln želodec vode in sem verjetno premalo jedel. Po okrepčilu sem se odločil, da bo potrebno najti prostor za prenočevanje, a ga ni in ni hotelo biti. Komaj sem se še premikal v klanec in samo čakal na primerno mesto, da zavijem s ceste.
A sem moral pred tem še skozi vasico Spuropires, kjer me je čakalo presenečenje. Lastnik restavracije Jose mi je častil pivo in ponudil hrano. Pivo se je res prileglo, hrano sem pa odklonil, ker sem se ravno pred tem konkretno najedel. Čeprav sem bil potem čez uro že tako zopet lačen 😉 Dobil sem tudi veliko portugalsko zastavo.
Tako okrepčan sem se že boljše počutil in je šlo brcanje lažje od nog. Dan pa se je povsem spreobrnil, ko sem nekaj minut kasneje srečal Nizozemca Ritzo-ta, ki se je ravno spuščal iz hriba in je tudi iskal prenočišče.
Svetoval sem mu, da ga poiščeva pred vasjo, ker kasneje vse do mesta ni možnosti, tako bi v primeru nadaljevanja moral kolesariti še skozi mesto. Pa je ta dan tudi že imel kar precej kilometrov v nogah in je bil utrujen. Dejal je, da se nikoli ne obrne, da bi šel nazaj na nek prostor, ki ga je videl. Prvič v vsem času je torej naredil izjemo, ker je bil tudi sam vesel, da sva se srečala in je nekaj kilometrov nazaj videl primeren gozdiček.
Leto in pol na poti in po več kot 30.000 premaganih kilometrih se je prvič obrnil. Meni v čast! Prav prijetno je bilo kolesariti v dvoje do gozdička drobnih iglavcev. Skrila sva se med na gosto zasajenimi borovci, postavila šotora in si pripravila večerjo.
Verjetno ste na fotografijah že opazili, da kolesari z lesenimi Nizozemskimi cokli. Pravi, da so zelo udobni in ker se mu je v Ameriki eden zlomil, je sedaj imel par in pol. Po neverjetnem naključju je namreč v Ameriki dobil prav takšne Nizozemske cokle, njegove velikosti. Če to ni neverjetno, potem pa res ne vem!
Ker sem na letošnji poti res pogrešal vabila domačinov, sem ga vprašal v kateri državi je bil največ krat povabljen. Njegov odgovor me ni nič kaj presenetil: v Iranu. In to čisto vsak dan. Si je celo želel, da ne bi dobil vabila, ker je bil tam v času Ramadana in so drugi seveda začeli živeti, ko bi on po napornem dnevu želel v posteljo na zaslužen počitek…
Vzpon na najvišji vrh Portugalske
Ob cesti na dovozu v neko avtoprevozniško podjetje sem si privoščil malico, ko se ob meni ustavi Paolo. Povedal mi je, da redno kolesari na vrh Estrela in da se splača povzpeti na vrh. Takoj sem se odločil obiskati najvišji vrh Portugalske, čeprav Paolo ni bil najbolj prepričan, da to resno mislim, ker si ni znal predstavljati vzpenjanja s toliko prtljage.
A sva se kasneje srečala v vasi pod vznožjem, kjer mi je podaril dve jabolki ter plastenko pitne vode. Zgolj nekaj minut pred tem, se je sred nepreglednega zavoja v tej isti vasici, ustavila družina s črnim avtom in me povabila na prho. Gospa mi je na listek napisala njihov naslov, ki sem ga med vzpenjanjem iskal, a sem šel po drugi poti na vrh in sploh nisem šel skozi njihovo vas. Sprva sem planiral spust v tisto smer, a sem se na vrhu odločil, da grem obiskat vasico Piodao. Tako da žal nisem imel priložnosti izkoristiti drugega vabila na Portugalskem.
Za tem me je Paolo celo dva krat počakal z avtom, da se je prepričal, da grem po pravi poti in verjetno je želel preveriti kako mi gre ta strmi vzpon. Predvidevam, da me je poslal po najstrmejši poti na vrh Estrele. Zvečer sem se imel še priložnost skopati v akumulacijskem jezeru na nekje 1000mnv. Spal pa sem malce naprej od akumulacijskega jezera.
12. avgusta sem pribrcal na vrh obdan z meglicami in v trgovini izvedel, da to ni megla temveč dim. Posledica številnih požarov ki so tačas divjali po državi. Spoznal sem popotniško družino, ki potuje po Evropi v starem gasilskem avtomobilu. Nemec Georg z ženo Turkinjo Netz in njuni trije sinovi so ravno nakupili nekaj lokalnih izdelkov in mi ponudili posebno vrsto lokalnega mehkega sira.
Ravno tedaj je mimo prišel Denis, ki je s partnerko Heleno prespal ob cerkvici. Peš sta prišla iz severa Portugalske in namenjena proti domu na skrajnem jugu države. Ker sta imela preveč hrane, sta mi odstopila pol hleba kruha, sladek kolač ter pršut 😉 Vse to mi je na poti v Piodao še kako prav prišlo.
Vasica Piodao
Pot do vasi Piodao je res bila težka, kot je rekel Paolo. Če ti to reče cestni kolesar, potem že mora biti res. Sem kaj hitro dojel, da je to pot že vozil in da z opisom ni pretiraval. Vzponov in spustov kar ni in ni hotelo biti konca. Seveda so prav prišle nizke prestave na triciklu in vmes sem se tako zasanjal ob poslušanju glasbe, da me je peš prehitel par, ki sta potiskala svoji kolesi v klanec.
A je bila vas Piodao vredna napora. Prav neverjetno se je bilo sprehajati po teh ozkih stopničastih ulicah – prava živeča zgodovina. Resnično nekaj posebnega in nepozabnega. Še posebej zato, ker ni bilo množice turistov in posledično trgovcev, ki na vsak način želijo kaj iztržiti. Kar lep čas sem prebil v vasici in si nato privoščil še večerjo ob vznožju hriba – na majhnem piknik prostoru desno od glavnega trga.
Ker me je naprej čakal precejšen vzpon, sem se odločil po napornem dnevu čim prej zaključiti. In je že tako, da je včasih treba prespati tudi na “manj primerni” lokaciji. To noč sem namreč prespal ob cesti na vzponu, kjer težko najdeš ravnino… a je bilo kljub temu bolj mirno kot naslednjo noč, ko sem se po folklorni prireditvi odločil spati kar v mestnem parku na klopci.
Ni bila dobra ideja! Imajo osvetljeno otroško igrišče, kamor so mamice pripeljale otroke šele ob devetih zvečer. Do enajste ure so otroci skakali okoli. Življenje tam res steče šele pozno zvečer. Ko so otroci končno odšli spat, sem si postlal na klopci v veri, da me zalivanje tam ne bo dobilo. A nekje ob četrti uri zjutraj zaslišim močan curek. Kar vrglo me je pokonci! Predno se je ta gasilski curek vode obrnil v mojo smer, sem se že spokal s kolesom vred. In potem našel suh prostor na takrat že praznem otroškem igrišču. Sem imel neizmerno srečo, da je bila šoba v mirovanju obrnejna vstran od mene, drugače bi bil konkretno premočen predno bi se uspel umakniti…
Mednarodni festival BOOM
Preden sem jo dokončno mahnil do Lizbone, sem si privoščil še izlet z vlakom proti vasi Monsanto. Našel sem jo namreč na seznamu 12. zgodovinskih vasic osrednje Portugalske in ko sem na spletu preveril fotografije kraja, sem si rekel, da jo moram videti v živo. Edinstveno doživetje! Nimam kaj napisati, ker fotografije povedo vse.
Vsekakor sem bil prijetno presenečen nad vlakom, ki je imel res ogromno prostora za moj ležeč tricikel, čeprav so mi na postaji rekli, da ta dotični vlak lahko pelje zgolj eno kolo in niso prepričani, da bo še prostor. A ker bi za naslednjega s tovornim vagonom moral čakati eno uro, sem se odločil poskusiti. Prostora je bilo za štiri moje tricikle s prikolico!! Pri nas pa komplicirajo kot da je konec sveta, če prideš s triciklom.
Tako sem se znašel v bližini BOOM festivala, za katerega sem slišal že od kolesarjev v Italiji. In 19. avgusta sem srečal tri Irske kolesarje na poti domov iz tega razvpitega dogodka. Očitno sem bil edini kolesar tisti trenutek na Portugalskem, ki ni bil tam 🙂
Po prvem srečanju kolesarske trojice sem jih zaradi ugodnega terena prehitel a smo se ponovno srečali pri vodnem viru, kjer sem si privoščil pavzo. So bili navdušeni, ko sem jim z mojim Eta gorilnikom tako hitro zavrel vodo za kitajske nudlče, ki so jih pobrali med brezplačno hrano ker je po festivalu ogromno ostalo. Opazil sem, da ima eden od njih gumidefekt, potem pa sta kar dva flikala, ker so prejšnjo noč spali nekje med trnjem…
Čez cel dan sem srečeval nadvse prašne avtomobile iz različnih koncev Evrope. Ni mi bilo čisto jasno kaj bi lahko bil vzrok, da so vsi tako strašno umazani. Me je že bilo strah, da bom moral voziti po kakšni makadamski cesti, kjer se kadi tako da nič ne vidiš. Pa sem v neki vasi od avtoštoparjev izvedel, da so to udeleženci ravnokar zaključenega Boom festivala, kjer je bilo predzadnji dan zaradi vetra in razsušene zemlje izredno prašno.
Tisti večer sem si ponovno našel odličen prostor za prenočit med olivami. Med kuhanjem večerje sem mislim da slišal to isto trojico Ircev, kako so sopihali v klanec in je eden na glas ugotavljal, da mu zadnji menjalnik nekaj “šteka”. V planu so imeli priti precej dalj, kot jim je po mojem dejansko uspelo.
Nepozabna noč v parku Sintra
Vem, da v nacionalnih parkih kampiranje ni dovoljeno. A sem do te noči zmeraj dobro prišel skozi. No, enkrat se pa mora spremeniti. Verjetno že zaradi bližine glavnega mesta in nedavnih požarov, bolj kontrolirajo nacionalne parke. A me zvečer niso izsledili.
Tako sem mirno spal vse do ene ure zjutraj, ko avtomobilski žarometi naenkrat osvetlijo moj šotor. Nekdo zatrobi in čaka. Jaz pa tudi. Mogoče se bodo vseeno odpravili naprej. Pa se za trenutek prižgejo še modre luči in sirena. Spravim se iz spalke in v tej trdi temi spotikoma odkorakam proti lučem. Pred menoj stojita dva vojaka. Desni z avtomatsko puško v rokah.
Povedo mi, da je tukaj prepovedano šotoriti. Vprašal sem, če lahko šotor podrem in spim samo tako v spalki. A sploh ne smem biti v parku čez noč. Češ da to piše na vstopu v park v portugalščini 🙂
Kaj hočeš drugega kot pospraviti. Pustili so vključene luči, da sem lahko vse pospravil. Počasi smo jo mahnili naprej. In očitno bi me bili primorani spremljati dokler ne zapustim parka, ker so me nekaj 100 metrov naprej čakali. Zaradi močne megle in posledično vlažne ceste, mi je zadnje kolo drselo in ni šlo nikamor.
Vprašali so me, če imam vrv. “Imam…” Na moje začudenje so vzeli vrv in jo privezali zadaj na vojaški džip ter me vlekli cca 15km iz parka. Sam sem sedel na kolesu in bil celo pot zelo skoncentriran, da sem držal varnostno razdaljo in skušal minimizirati sunke vrvi. Razmišljal sem kako bi ovekovečil ta pripetljaj, ko se iz avta zasveti fleš. Seveda so me fotografirali, ker se jim verjetno še ni kdaj v življenju zgodilo kaj podobnega.
Jaz pa žal nisem mogel ovekovečiti tega dogodka, ker sem bil preveč zaposlen s krmiljenjem in vzdrževanjem napete vrvi. Vsekakor nepozabno! Res, da sem bil na črno v parku, a so me oni prav tako na kazniv način spravili ven iz parka. Vleka kolesarja z avtomobilom sred noči zagotovo ni po pravilih 🙂
So se mi kar nekaj krat opravičili, da so me vrgli na noge sred noči, ker me prej niso videli. A je to pač njihova služba. Brez zamere z moje strani. Na robu parka smo se ustavili in ko sem vprašal, kako je tukaj s kampiranjem, so mi rekli, da nisem več v njihovi pristojnosti in zaradi njih lahko kampiram kjer želim. Samo naj me policija ne najde.
Dejansko sem našel prostor na zapuščenem dvorišču za na pol porušenimi zidovi zgolj nekaj metrov naprej a mi zaradi izredno močnega vetra ni uspelo postaviti šotora. Tako sem spal kar tako na podlagi in v spalki. Verjetno najbolj vetrovna noč kar sem jo imel na celotni poti. Pa hkrati nepozabno ravno zato, ker me verjetno nikoli več ne bo kak vojaški džip vlekel z vrvjo na kolesu.
V Torres Vedras pri Patriciji in Alexu
Kar precej časa sem iskal možnost prenočevanja v Lizboni zadnji vikend potovanja. A žal nisem imel sreče. Tako sem se odločil potrditi bivanje v Torres Vedras pri Patriciji in Alexu, pri katerih sem bil dejansko prvi Couchsufring gost. Pa še sreča, da nisem šel v Lisbono, ker bi se tam počutil ujetega. Sploh pa v sobi s Pakistancem, ki je že imel dva CS gosta in bi vsi spali v sobi veliki cca 3x2m.
Pri Patriciji in Aleksu je bil mir. Spal sem v njuni dnevni sobi in res sta si vzela čas zame. Predvsem nepozaben je bil izlet do delujočega mlina na veter, kjer smo kupili tudi sveže pečen kruh s klobasami in enega z zaseko. Dejansko sem si res želel videti ta mlin, pa še vanj smo lahko šli brezplačno. Pred tem smo se ustavili še v muzeju dinozavrov, kjer imajo kot eksponat tudi največje in najbolj ohranjeno dinozavrovo gnezdo na svetu.
Drug večer sta priredila rojstnodnevni piknik in prišlo je vsaj dvajset prijateljev. Hrane bistveno preveč; sladic toliko da nisi vedel kaj bi sploh poskusil. Za nedeljo zjutraj se je Alex dogovoril za izposojo MTB kolesa zame (Alex prav tekmuje na enduro dirkah) in kljub ponočevanju smo že ob osmih štartali s kolesi na njihovo standardno nedeljsko turo čez drn in strn.
Nikoli v življenju še nisem vozil po takšnih poteh. Na nekaj vzponih in spustih sem zaradi svoje varnosti raje stopil s kolesa. Potem sem pa enkrat le misli, da mi bo uspelo in sem se spustil po krajši strmini ter končal na boku. 🙂 Še dobro, da nisem poškodoval izposojenega kolesa in kolesarskih hlač, ki so še imele pripeto etiketo! Vsekakor nepozabna izkušnja z vožnjo med evkaliptusi in po peščenih poteh.
Za kosilo smo si privoščili Codfish. To izredno popularno ribo, ki sploh ne živi v njihovem morju, ampak jo dobijo iz severa. Konzervirane so v soli in v trgovinah jih imajo zložene v velikih kupih. Prav neverjetno. Bila je zelo okusna, čeprav mogoče malce preveč slana. Je Patricijina mama pripravila odlično kosilo!
Mesec dni na Portugalskem je kar prehitro minil. Glede na to, da nisem vedel čisto nič o tej državi in tudi nič pričakoval, sem videl res ogromno in bil nadvse pozitivno presenečen. Portugalska je zagotovo vredna obiska! Če bi mi čas dopuščal bi se z veseljem bil podal še na skrajni jug in potem čez Italijo nazaj domov. Pa kdaj drugič…
Leave A Comment
You must be logged in to post a comment.