Ja, vsekakor eno najbolj pogostih vprašanj, kar zadeva ležeča kolesa.

Po mojih dosedanjih izkušnjah ne bi več rekel, da so težji. So pa vsekakor drugačni, od začetka precej nenavadni… občutek na ležečem kolesu je popolnoma drugačen od tistega na klasiki. Odvisno tudi od nastavitve sedeža. Bolj kot je sedež nagnjen nazaj, bolj je vzpon “drugačen”.

Povedati je potrebno, da tukaj pri vzponu ne morete vstati iz sedeža, tako kot na klasičnem kolesu, kjer lahko tako izkoristite še druge mišične skupine. Zato je potrebno dobro natrenirati mišice, predno se podate na kakšne daljše vzpone.

Najbolj pomembno je to, da ste sproščeni, da ne vlečete za krmilo in se ne nagibate naprej. Proprosto se vležite nazaj in se sprostite! Tako boste najlažje premagali vzpon.

Sliši se enostavno, vendar sprva ni tako. Zaradi toliko let izkušenj s klasičnim kolesom, se boste podzavestno nagibali naprej in držali krmilo kot za stavo in ga po možnosti vlekli k sebi. Bolj kot boste to počeli, slabše vam bo šlo. Že samo ime ležeče kolo, vam pove, da morate ležati. Nagnite se nazaj in se sprostite. Boste videli, da bo vzpon tako dosti bolj enostaven.

Izkoristite lahko silo, ki jo imate zaradi podpore preko celega hrbta. To je dejansko dosti več, kot imate na razpolago na klasičnem kolesu, kjer vam pomagata zgolj vaša lastna teža in moč v rokah. Seveda pa te podpore ni pametno izkoriščati prepogosto, saj s tem preobremenjujete kolena.

Na splošno velja, da je potrebno pedala poganjati z nekje 80 obrati na minuto. Tako veste, da imate dovolj nizko prestavo in ne preobremenjujete kolen. Na klasičnem kolesu ste namreč prej prisiljeni menjati v nižjo prestavo, tukaj pa morate to storiti že preden se vam bo zdelo potrebno.

Problem predstavlja rahla podlaga – neutrjen makedam, kjer zadnje kolo močno spodrsava. To vam namreč lahko povzroči izgubo ravnotežja. Izpeljati 180˙ ovinek na takšni podlagi pa mi je trenutno še izziv.

Na kratko: naslonite se nazaj, sprostite se, roke zgolj položite na krmilo in se zapeljite proti vrhu.