Tokrat sem za planiranje svojega kolesarskega potepanja porabil manj kot en popoldan. In še dobro, ker sem na terenu potem brez slabe vesti prilagajal svojo pot. Namenil sem se v olimpijsko mesto.
In kako sem prišel do kraja Archaia Olympia? Željo sem imel obiskati Grčijo in ko sem skozi Hrvaško, Srbijo ter Makedonijo prišel z miško do Grčije, sem ugotovil, da mi manjka destinacija. Razprl sem nedavno prispeli zemljevid Grčije in se odločil poiskati kraj pobarvan z rumeno v črni obrobi. Po legendi sodeč so to namreč turistično zanimivi kraji. In tako mi je v oči padla Archaia Olympia. Ideja mi je bila takoj všeč, saj od tam izvirajo olimpijske igre in že sem imel cilj letošnjega potovanja.
Pri planiranju se nisem preveč obremenjeval z goratim predelom, ki sem ga imel namen prečkati, čeprav sem vedel, da je bilo že v Bolgariji precej težko, pa sem bil zgolj na obronkih hribovja; kjer na zemljevidu še niti ni bilo videti tako hribovito. Veselil sem se zgolj dejstva, da bom zopet potoval s kolesom.
A že prvi dan kmalu po prečkanju Hrvaške meje, sem prvič naletel na pokonci postavljeno cesto. Označena je bila s tablo 14% in med prebijanjem na vrh tega sicer kratkega klanca sem pomislil: “Ampak pri nas se mi zdi, da 14% klanci niso tako strmi… Res pa je, da s seboj ne vozim 35kg dodatne teže…”
Skozi države bivše Jugoslavije
Jugoslavije sicer resda že dolgo več ni, ampak spomini na skupno državo so pa še kako živi. Tudi v Grčiji sem nekaj krat moral pridati, da gre za tisto Slovenijo iz nekdanje Jugoslavije. In nekaj krat sem dobil postavljeno tudi vprašanje, kako je zdaj v EU napram tistim časom v Jugoslaviji.
Kolesarjenje skozi države bivše Jugoslavije je nekaj posebnega. Domačini radi obujajo spomine na stare čase v skupni državi in praktično vsi vedo kje je Maribor. Saj ima skoraj vsak nekoga od bližnjih v Sloveniji ali je tukaj služil vojsko.
Že drugi dan potovanja sem v regiji Moslavina, na stojnici za sadje ob cesti, vprašal za jajca, ker jih nikjer nisem uspel najti. Povsod kjer so imeli izobešen napis so jih ta dan namreč že prodali. In gospa, ki je z možem prodajala sadje, je skočila ponje v hišo, ko sem rekel, da potrebujem zgolj tri. Medtem mi je gospod povedal, da sta pred približno tremi tedni gostila par potujoč – s solarnimi celicami opremljenim kolesom, namenjen v Kazahstan.
Šlo je za projekt The Sun Trip, pri katerem sta sodelovala tudi Honza in Karel iz Azuba. Kar nekaj udeležencev se je na poti iz Francije v Kazahstan namreč podalo skozi te konce.
Vesel, da sem dobil večerjo, sem se odpravil naprej. Nedaleč vstran sem ob cesti zagledal skupino, ki je nekaj proslavljala. Pomahal sem jim in se že odpeljal mimo, ko zaslišim za sabo glasen žvižg. Tomica iz družine Božiček je slavil prvi rojstni dan.
Kar odvlekli so me k mizi in že je bil predme položen zvrhano naložen pladenj z mesom in krompirjem, zraven pa še krožnik s čebulo ter paradižnikom. Dobil sem tudi odlično domače rdeče vino. Sem si kar dva kozarca privoščil. Polovički no… Klepetali smo o tem in onem in bil je res prijeten zaključek dneva, čeprav sem do dnevnega počitka prekolesaril še nadaljnjih 25km.
Tretji večer sem po polurni vedritvi v bifeju kjer mi ni bilo potrebno plačati čaja – ker sem tako “nor”, da grem v Grčijo s kolesom, zatočišče ponovno našel za lovskim domom. A še preden sem si uspel pripraviti večerjo, sem dobil obisk.
Kljub nekoliko vinjenemu stanju se je s kolesom pripeljal Ivica. Vračal se je iz Bosne, kjer je bil po nakupih, ker je ceneje kot na Hrvaškem. Kupil je nekaj sladkarij za hčerko. Poklepetala sva o njegovih potepanjih s kolesom in preteklosti, ki ga je pripeljala do tega da pije. Nekdaj je bil boksar in to vsega 12 let.
Pred to štorijo je še vlomil v lovski dom, češ da nekaj išče… Prav zanimiva izkušnja, ko nekdo vlamlja v stavbo, medtem ko je vse, kar si sam želiš, miren prostor za prenočit. Obrazložil mi je, da je lovec in da imajo noter stvari, ki jih potrebuje. Iskal je nek ojačevalnik, ki ga ni našel. Hkrati mi je na vsak način želel postreči s hrano, ki bi naj ostala od prejšnjega piknika.
Ker mu nikakor ni uspelo vstopiti v dom, je po telefonu govoril z nekom, – ki je očitno tudi bil v vinjenem stanju, da bo prišel noter na njegov način, če mu ta ne prinese ključev. Češ, da bi moralo biti v hladilniku nekaj s čemer lahko postreže kolesarskemu popotniku, čeprav sem ga prepričeval, da nič ne potrebujem in sem si vmes že pekel tri jajca, ki sem jih tokrat kupil pri neki starejši ženički.
Povedal mi je, da je imel dve majni hčerki, ki ju je povozil tovornjak in da je sicer začel novo življenje z drugo ženo in ima 4 letno hčerkico, ampak si preprosto ne more kaj, da ne bi včasih pregloboko pogledal v kozarec. Sam je rekel, da ima praktično vse, ampak mu nekaj ne da miru. Rad pa se usede na kolo. In čeprav mora na roko prestavljati med 18 prestavami, prevozi tudi do 150km dolge ture po opravkih.
Prve srbske slive in voda iz izvira
Četrti dan potepanja sem naletel na prvi naravni izvir na poti, ki sem si ga hkrati izbral za svoje prvo prenočišče v Srbiji, nedaleč od mejnega prehoda blizu kraja Šid. Sledil sem gospodu s plastenko, ki je ustavil ob cesti in se podal po makadamski poti proti nikoli dokončanem poslopju. Ne more biti kaj drugega kot izvir – sem si rekel, pa še streho nad glavo bom imel…
No, prvo je bilo res, slednje pa ne, ker je zgradba bila že zasedena. Prilastil si jo je namreč kuža, ki ne more uporabljati zadnjih nog. Ampak ima srečo, ker mu ljudje nosijo hrano, ko pridejo po vodo.
Nekoliko kasneje se je mimo pripeljal starejši par in napolnila sta kar 60l Coca Colinih plastenk, ker je ta voda boljša od mestnega vodovoda, čeprav je tista tudi pitna. Sam sem si pa tačas že privoščil krajšo kopel in v dar prejel nekaj odličnih sliv.
Naslednji dan sem po treh letih ponovno kolesaril skozi peš cono v Šabcu, ki se ni kaj spremenila; in končno sem si lahko zopet privoščil Nesquick lučko. Pri nas jih namreč ni. In prav lučka Nesquick je ena izmed drobnarij, ki mi je živo ostala v spominu iz mojega kolesarjenja do Črnega morja.
Pred tremi leti sem se v Šabcu ustavil zgolj zaradi zemljevida Srbije, ki ga nikjer drugje nisem uspel najti. Tokrat sem prišel dol pripravljen 😉
In ko sem na bencinski črpalki v Valjevu vprašal za smer ter privlekel na dan ta novi zemljevid Srbije, je bil gospod povsem navdušen in kar ni mogel verjeti, da tak zemljevid obstaja: “kje si to dobil?” se je z razprtimi očmi in vprašujočim pogledom zazrl vame.
Pravzaprav sem zemljevid naročil v Nemčiji, ker ga tudi pri nas nikjer nisem našel. Ni ravno idealen za kolesarjenje, ker bi raje imel 1:300000 ampak so pa res vse ceste gor in se da lepo planirati. Dosti boljše, kot tista knjižica iz mojega prejšnjega potepanja po Srbiji, ki sem jo kupil ravno v Šabcu.
Če se vam je uspelo prebiti do sem, vas bo verjetno zanimal tudi drugi del te kolesarske dogodivščine…
Leave A Comment
You must be logged in to post a comment.