Sploh nisem vedel, da obstaja Večni Dež (5/6)

Domov/potopisi/Maribor - Archaia Olympia/Sploh nisem vedel, da obstaja Večni Dež (5/6)

Sploh nisem vedel, da obstaja Večni Dež (5/6)

V tem petem delu sem si vzel malo več časa za podrobnosti. Bilo je precej hribovito in zato ne gre tako hitro. Ampak to še ne pomeni, da se nič ne dogaja. Prav nasprotno! Če še niste prebrali drugih delov potepanja, bo najbolje začeti pri prvem.

Iz obmorskega mesteca Methoni sem se podal proti goratemu predelu Grčije. Pot me je vodila skozi vasice in manjša mesta. Ponekod nisem srečal prav nikogar. Prav neprijeten je občutek, ko kolesariš skozi mesto in nikjer žive duše. Kot bi bilo vse zapuščeno – izumrlo…

Prvo takšnih mest je bil Palamas. V mesto vodi celo štiripasovnica, pa nikjer nisem srečal nikogar. Namenil sem se proti centru. Zmeraj namreč grem skozi “peš cono”. A vse ulice na poti so bile prazne. Povsod popolna tišina. Na osrednjem trgu je bilo več bifejev, a vsi stoli so samevali. Kot v mestu duhov. Razgledal sem se naokoli in zagledal štiri domačine v enem izmed bifejev. Povabili so me na ledeno kavo.

Ledena kava je v Grčiji nadvse priljubljena. Lahko bi jo brezplačno pil vsak dan vsaj ene štiri krat. Kadarkoli sem se peljal mimo kakšnega bifeja, ki ni bil povsem prazen, se je kdo zadrl za mano, naj pridem na ledeno kavo.

Fige in volkovi

Nenadoma sem se zavedel, da ob poti rastejo fige. Saj ne vem, koliko takšnih grmov sem poprej že izpustil, a v možganih je kar naenkrat nekaj kliknilo in zavrl sem z vso močjo. Zapeljal sem namreč mimo figovca z nekaj zrelimi sadeži.

zrele fige

Nikoli v življenju še nisem utrgal fige z drevesa. In zgolj enkrat – do tistega trenutka – sem jedel sveže fige. Stopil sem do drevesa in občudoval te temno obarvane sadeže. Segel sem do zrele fige in jo utrgal. Na konici peclja se je naredila majhna bela kapljica lepljivega soka. Razpolovil sem jo in se zazrl v sočno sredico prekrasnih barv. Bila je sladka in sočna! Večina jih je bila sicer še zelenih, a nekaj sem jih pa le pozobal.

Bolj kot sem šel proti jugu, več je bilo zrelih sadežev in ustavil sem se pri vsakem grmu, ki je imel kaj ponuditi. Naučil sem se, da moram poiskati najtemnejše in najmehkejše sadeže. In tisti bolj zreli niti ne puščajo več lepljivega belega soka. Sladkal sem se s figami kot še nikoli v življenju. Poskusil sem kakšne dve ali tri vrste. Vsak grm, ki sem ga zagledal, mi je prinesel novo veselje.

A figovcev kmalu ni bilo več. Osemnajsti dan potovanja sem namreč že kolesaril v goratem predelu Grčije. Tisti dan sem prekolesaril zgolj 59km, saj sem moral na tej razdalji premagati kar 1.686m višinske razlike.

Dopoldne sem srečal gospoda na motorju, ki me je sprva prehitel, potem pa se je na poti nazaj ustavil in me vprašal kod in kam. Ko sem mu povedal, da sem namenjen v kraj Archaia Olympia, je bruhnil v smeh in rekel “Po tej cesti??!!” Prikimal sem. Pogledal me je v oči ter se pokrižal in dejal: “Bog ti pomagaj.” Češ, to je pa res norost…

Kasneje sta me precej višje prehitela dva motorista na športnih motorjih. V senci nekoliko naprej sta me počakala in se mi smejala, ko sem prihajal bliže. Namenjena sta bila v Atene na glasbeni koncert. Ko sta slišala, kam jo maham jaz in od kod sem prišel, sta se mi zgolj smejala. Nista se mogla načuditi, da sem s tem kolesom prikolesaril vso pot iz Slovenije. Neprestano sta ponavljala: “Pa to so ja gore…” Jaz pa njima, da ne želim kolesariti v prometu. Onadva pa kot pokvarjena plošča: “Ampak zakaj v teh gorah?”

motorista v Grčiji

Nakar me eden izmed njiju vpraša: “Kaj pa volkovi?” V trenutku me je minilo do smeha: “Kakšni volkovi?” Opozorili so ju, da je to območje posejano z volkovi in bi naj bilo ponoči nevarno. Nisem hotel verjeti, a sta mi zatrjevala, da je res. Vse kar sem lahko rekel je, da bi bilo bolje, če mi tega ne bi povedala. Zlagal bi se, če bi trdil, da me nista prestrašila. A nekako se bom že znašel… Smeje smo se razšli, meni pa so misli pobegnile na moje zaloge hrane.

iz ravnine v hriboviti predel

Pred vstopom v hriboviti predel sploh nisem pomislil na to, da v gorah verjetno ne bom našel trgovin… Kako mi je to lahko ušlo? Pogledal sem na zemljevid in upal, da bo v naslednji vasici kakšna prodajalna. Odločil sem se, da brez hrane ne zapustim vasi. Pa če bom moral v kakšnem bifeju ali pri domačinu prositi za kruh ali makarone.

Končno sem pribrcal do križišča, katerega levi odcep je vodil v to osamljeno vasico sredi gora. Pogledal sem proti vasici in si rekel: “Ja, saj si v gorah. Kaj si pa pričakoval!” Vasica Rentina je bila namreč kakšnih 200 višinskih metrov nižje. In pot do nje je bila tako strma, da so me zavore komaj držale nazaj.

na križišču vasice s trgovino

Trgovina je bila zaprta in domačinka mi je povedala, da moram po stopnicah ter pozvoniti v gornjem stanovanju. K sreči je bila gospa doma in mi je odprla lepo založeno prodajalno. Potrošil sem za 14€ in gratis dobil dva ananasova sokova, ker jima je pred petimi dnevi potekel rok. Ko sem najprej enega postavil na pult, me je gospa opomnila, da je datum potekel in ga dala vstran. Imela je še tri take iste s pretečenim datumom. A ker ni bilo drugega okusa, ki bi mi odgovarjal sem vseeno želel tistega. Pa sem zato dobil dva litra brezplačno.

Bolj se je bližal večer, bolj so mi po glavi rojili volkovi. Srečal sem starejšega gospoda, ki ni razumel, kaj ga sprašujem. Jaz pa sem bil odločen dobiti odgovor. Postavil sem se na vse štiri in zatulil v zrak. Tako kot to počno volkovi v luno. Klečeč na vseh štirih sem pogledal proti gospodu: “Problem?” Gospod se je nasmehnil in odkimal. Očitno je motoristoma nekdo malo preveč grozljivo verzijo povedal, ampak vseeno nisem bil povsem pomirjen. Tudi z gozdom obdana cesta po kateri sem nadaljeval pot, ni delovala nič kaj pomirjujoče…

Zaradi utrujenosti sem prej zaključil dan in šotor postavil ob ograji nedaleč vstran od ceste. Kakšnih 500 višinskih metrov v dolino je bila vasica. Niti pod razno nisem bil pripravljen iti do nje. Volkovi gor ali dol. Ob šotoru sem si pripravil palico in polomljeno paleto, da bi lahko splezal čez ograjo, če bi bila sila. Zvečer in ponoči sem res slišal volkove. Pa tudi videl sem jih. A slednje na srečo zgolj v sanjah.

Naključja

Kot si lahko predstavljate, sem zaradi volkov precej slabo spal, ampak nič ni bilo in še sem tukaj. Tisti dan sem izvedel, kako je s pašnimi psi orjaki ter volkovi. Peter v vasici Kavallo mi je povedal, da se tam okoli res potikajo volkovi, a so njihov plen predvsem ovce, ki jih zato ščitijo z orjaškimi psi. No, ti pa so lahko nevarni tudi mimoidočemu, kar sem tistega dopoldneva tudi sam izkusil. Na enem izmed vzponov, ki so se tiste dni kar vrstili, mi je naproti pritekel orjaški pes. Že zgolj lajež ti nažene strah v kosti, kaj šele, ko takšna zverina renči nate nič več kot 10 metrov vstran. Ustavil sem se in vstal. Čakal sem in razmišljal, kaj mi je storiti. Mravljinci so mi leteli po telesu.

Peter mi je kasneje tistega dne povedal, da so to izredno gibčni in močni psi. Precej močnejši od volkov. Tak orjaški pes lahko volka ubije že zgolj z enim udarcem. Psi so podivjani in včasih niti gospodarja samega prav ne ubogajo. Če je ta sploh kje v bližini. Njihova naloga je paziti na ovce. Ampak kako takšnemu psu čuvaju dopovedati, da sploh ne jem ovčetine? 😉 Skratka precej bolj nevarni so od volkov.

K sreči se je mimo pripeljala družina v avtu. Ustavili so se, ko so videli, da me pes ne pusti pri miru in da ne morem naprej. Bil je res orjaški in iz ozadja sta lajala name še dva. V spremstvu avtomobila sem počasi poganjal navkreber. Vozili so tik ob meni, tako da me pes ni videl. Po kakšnih 50 metrih so pospešili in me pustili nevarovanega. Pes je pritekel za mano. Nič kaj dober občutek, ko imaš takšno zverino za hrbtom. Zaželel sem si, da bi se družina vrnila.

Na mojo srečo so videli, da zaradi klanca ne morem tako hitro, in me je pes dohitel. Odleglo mi je, ko se je avtomobil ustavil, in ker pes še ni dal miru, se je prižgala vzvratna luč. Vrnili so se pome in me spremljali dlje vstran od pašnika.

Ne vem, kaj bi storil, če ne bi bilo te družine. Sem imel na poti še dve podobni srečanji, ampak ne tako kritični. In enkrat je izza ovinka zažvižgal pastir. No George, ki sem ga spoznal nekaj klancev kasneje, mi je svetoval, da je najbolje obstati in pustiti, da te pes povoha ter počasi odide. Ti pa lepo peš naprej… A sodeč po Petrovi izkušnji, ni zmeraj tako lahko. Povedal mi je namreč, kako je tekel za življenje in je zadnji trenutek zaloputnil vrata avtomobila…

cvetlica

George in njegov prijatelj sta bila edina kolesarja, ki sem ju srečal v goratem predelu Grčije. Pred tem sem na križišču kolebal, kam se naj podam. Motorista sta mi svetovala glavno cesto, jaz pa sem se po premisleku vseeno odločil za bolj lokalno pot. In kot je to pri meni že običajno, je bila slednja tudi precej bolj hribovita. Ampak!

George in njegov kolesarski kolega sta ravno naredila cca 70km z nekaj čez 2.000 višincev na cestnih kolesih, ko smo se srečali. Na kratko smo poklepetali in George me je povabil na pijačo v njegovo vasico Domnista. Bil sem manj kot 15km oddaljen od tam. Bilo je blizu poldneva.

Predvideval sem, da bo George pripravil zame še kosilo, ampak preprosto ni šlo tako hitro in odločil sem se ustaviti v vasici Krikello. Zgolj 9km prej. Bil sem lačen in potreboval sem pavzo. V centru vasice sem našel krasen senčen trg z majhno restavracijo, cerkvico in orjaškim drevesom na sredini. Okupiral sem klopco, ki je obdajala drevo, in si pripravil kosilo. Začuda se dolgo nihče se ni zmenil zame.

otroška radovednost

Prvi obiskovalci so bili otroci, ki so z radovednostjo opazovali moje vozilo. In eden izmed staršev se je opogumil ter spregovoril z mano. Za tem je k meni pristopil še Peter, ki je po zastavi predvideval, da sem iz Ukrajine. Sam je sicer rojen v Grčiji, a je dolga leta živel na Švedskem, kjer je bil pilot. Vmes je živel v Ameriki, zdaj pa z ženo živita v Belgiji. Vsako leto prideta v Grčijo in imata v Krikellu svojo hiško.

Povabila sta me na sok. Peter je poslovnež, ki trži drag eksotični les in je bil ravno teden dni prej v Sloveniji pri Elanu, ki tak les vgrajuje v luksuzne jahte. Pogovor je nanesel na gospodarsko krizo v Grčiji in Peter je mnenja, da Grki ne znajo iztržiti svojega sonca. Zgolj s trženjem lepega vremena bi po njegovem mnenju lahko izvlekli državo iz krize. Pripovedoval mi je o svojih lovskih podvigih in beseda je nanesla tudi na PanteVrehi. Na sotesko s slapovi, ki zvenijo kot dež. Povedal mi je, kako je moral skozi globoko reko, segajoč mu vse do ramen, da je prišel do teh slapov. Slikovito opisani prizori so mi vzbudili zanimanje.

Peter in George

Naenkrat se pred mano pojavi zaskrbljeni George. Skrbelo ga je, ker me tako dolgo ni bilo, in me je prišel iskati. Doma me je čakal s kosilom, mene pa od nikoder.

Povedal sem mu, da preprosto ni več šlo in sem si moral pripraviti nekaj za pod zob. Prisedel je in poklepetali smo o tem in onem. Razprl sem tudi zemljevid in jima pokazal začrtano pot, a mi je George svetoval spremembe. Eden izmed spustov na moji poti je bil namreč izredno strm in zato zelo problematičen za zavore. Tako smo sestavili nekoliko daljšo, a bolj zmerno pot.

Panta Vrehi, kar pomeni večni dež, sem omenil Georgu. Tudi njemu je ta soteska všeč a je 30km oddaljena od njegove vasice. Sprijaznil sem se, da se bom moral enkrat vrniti v ta konec, da vidim te nenavadne slapove. Bil je čas za odhod in Georgu sem moral obljubiti, da se ustavim še pri njem.

IMG_8428

Pot proti vasici Domnista se je sprva spustila, potem me je pa čakalo kakšnih 4-5km vzpona. Potrdilo, da je bila pavza prava odločitev. Vzpenjal sem se namreč več kot eno uro. Med počasnim vzpenjanjem sem imel čas razmišljati o soteski s slapovi. Ni mi dalo miru. Prej sem sicer dejal, da bom moral ta kraj obiskati ob kakšni drugi priložnosti. Ampak kdaj bi to bilo? Ali sem se pripravljen v ta odročni predel pripeljati z avtom? Zagotovo ne! Je bistveno predaleč in cesta en sam ovinek. Če zdaj ne bom izkoristil priložnosti, tega slapu nikoli ne bom videl. In odločil sem se vprašati Georgea, če greva skupaj.

glavni trg v vasici Domnista

Prispel sem v Domnisto in vprašal dečka na glavnem trgu, kje bi lahko našel Georgea. Ni se mu posvetilo, kdo bi to lahko bil. Potem pa le uporabim Georgeev nasvet: “Vprašaj po norem kolesarju”. “Kje bi lahko našel tistega norega kolesarja (crazy cyclist)?” in deček takoj pokaže na Georgeevo hišo. Čakala me je slastna večerja. Poskusil sem tudi grško rakijo rumene barve in z močnim okusom po nekih zeliščih. Za sladico pa sem si prigovoril mlade orehe v sladkorju. Kar težko verjamem, da pri nas tega ne poznamo, ko pa povsod rastejo orehi.

Opogumil sem se in vprašal Georgea, če bi naslednji dan šel z menoj pogledat ta Pante Vrehi. Bil je takoj za. Ponudil mi je toplo prho in mi pokazal, kje lahko postavim šotor za tisto noč. Izven vasice ob manjši cerkvici z izvirom v bližini.

Zvečer sem ležal v šotoru in poslušal tuljenje volkov v daljavi. Še nisem pozabil prejšnje noči. Za vsak slučaj sem preveril, če je cerkev odprta. Bila je. Ampak kaj zato?

Večni dež

Z Georgeem sva zjutraj štartala za Pante Vrehi. Ko sem ga prejšnji dan vprašal za obisk te soteske, se nisem zavedal kaj sem ga prosil. Čakalo naju je 30km vožnje. Kaj je to tako posebnega? 30km v Sloveniji, pa čeprav smo hribovita država, je nekaj povsem drugega, kot 30km v tistih gorah. Nikoli v življenju se še nisem vozil pa takšnih gorskih poteh, skozi tako odročne vasice… Neverjetno, kje ljudje živijo. Vozila sva se več kot dve uri.

Če bi pri nas imeli tako odročne predele, zagotovo ne bi bilo prevoznih cest, elektrike, niti mobilnega signala. Tam je elektrika speljana do vsake še tako odročne hiše. Ceste so bile sicer v precej slabem stanju, ampak še prevozne. Raj za gorske kolesarje! Mobilni signal pa povsod. Za vzdržljive gorske kolesarje.

V soteski sva zabredla zgolj do pasu. Še dobro, ker je bila reka precej sveža.

Slapovi so resnično nekaj posebnega. Kot meglice zaradi razpršenih kapljic, ki drsijo z mahu obloženih skal. Sliši se kot dež, ker ne gre za veliko količino vode. Meglice se bleščijo v vseh barvah mavrice. Vse je poraslo z mahom in mojo najljubšo praprotjo Venerinimi lasci.

Na koncu sva se opogumila in celo malo zaplavala. Preden sva se vrnila do avta, je bilo že skoraj poldne.

V Domnisti sem skočil še v trgovino, da si pripravim hitro kosilo pred odhodom. Ravno ko sem bil pripravljen speči jajca, pristopi George s povabilom na obed. Sedel sem z njimi za mizo, kjer se nam je pridružila tudi Nancy. Bratova hči, ki sem ji v zahvalo, da je pazila na moje kolo, kupil čokoladne napolitanke. Bila jih je nadvse vesela.

Sicer pa sva se prejšnji dan tako zmenila. George ji je namreč rekel, da bo lahko pazila na moje kolo, ko naju ne bo. Jaz pa sem želel, da jo vpraša, koliko računa za to. Malo je razmišljala, potem pa rekla, da bi želela čokoladne napolitanke. Meni pa so v slovo podarili kos čokoladne torte, ki jo je spekla bratova žena.

Se nadaljuje…

Chocolate Cake / Čokoladni biskvit

Ingredients
2 cups raising flour
¾ cup unsweetened cocoa powder
¾ cup margarine
2 cups white sugar
6 eggs
½ cup milk
¼ teaspoon baking soda
¼ teaspoon vanilla powder

Directions
Preheat oven to 175 C.
In a medium bowl stir together all the ingredients and mix them for 4 minutes with an electric mixer (high speed).
Pour evenly into a round cake tin (prepared by buttering and lightly flouring).
Bake for 50-60 mins in the preheated oven, until a toothpick inserted in the center comes out clean.
Let cool in cake tin for 5 mins. Then turn out onto a plate and let it cool completely.

Eat it and then cycle for 300 km. Repeat!!!

V sladkorju vloženi zeleni orehi

1kg svežih zelenih orehov (nabrani nekje do 15. junija)
1kg sladkorja
0,5l vode
1 palčka cimeta
6 klinčkov
2 žlici sveže stisnjenega limoninega soka

Dobro je vedeti: Zelena skorja mladih orehov spušča sok, ki bo obarval vaše roke, oblačila in delovno površino. Zato je priporočljivo uporabiti gumijaste rokavice, predpasnik in plastično podlago za delovno površino, dokler orehi niso kuhani.

Priprava: Z orodjem za lupljenje zelenjave odstranite zunanjo plast zelene lupine in z ostrim nožem odstranite peclje. Tako olupljene orehe takoj potopite v skledo s hladno vodo. Preverite, da orehi še nimajo trde lupine. Jaz sem v 2014 eno serijo želel narediti konec junija, pa je že bilo prepozno.

Preluknjajte orehe z iglo za pletenje ali z vilicami. In sicer od peclja navzdol. Po enem izmed receptov, je treba tako pripravljene orehe namakati cel teden. S tem, da dvakrat dnevno menjate vodo.

Orehe potopite v dovolj vode in zavrite vsebino. Pustite vreti 15 minut. Odlijte vodo in ponovite s svežo hladno vodo. Ponovite več krat, da se orehi zmehčajo (3 do 4 krat).

Odcedite orehe in jih položite v čisto posodo ter pokrijte s svežo vodo. Namakajte jih dva dni in pri tem menjajte vodo vsakih 8 ur. S tem odstranite grenak priokus. Orehi postanejo temnejši. Namakanje orehov po vrenju predlaga ta recept, ki sem ga prevedel, ker je krajši 😉

V posodo vsujte sladkor in 0,5l vode ter kuhajte 8 minut (od trenutka, ko začne voda vreti). Odcejene orehe dajte v sirup. Kuhajte še nadalnjih 5-6minut in nato pustite stati 24ur. Nakar zopet segrejete do vrenja in pustite vreti kakšnih 30 minut. Z vrha posnamite peno, ki se nabere na površju. Ko se sirup dovolj zgosti, dodajte cimet, klinčke in limonin sok. Orehi so dovolj kuhani, ko so mehki, a še elastični. Sirup pa naj bo približno tako gost kot med.

Odstranite z ognja in pretočite v sterilizirane kozarce za vlaganje. Pustite tako počivati vsaj dva tedna. Postrezite ohlajene.

Pa dober tek!

By | 2016-10-22T21:06:03+00:00 februar 1st, 2014|Maribor - Archaia Olympia|0 Comments

About the Author:

Leave A Comment