Tobak na poljih in želve na cesti (3/6)

Domov/potopisi/Maribor - Archaia Olympia/Tobak na poljih in želve na cesti (3/6)

Tobak na poljih in želve na cesti (3/6)

Prvi del kolesarske dogodivščine najdete tukaj. Če ste prva dva dela že prebrali, pa si poglejmo še zadnji del poti skozi bivšo Jugoslavijo, preden prvič stopim na grška tla.

Preden sem zapustil Srbijo, sem v kraju Vladičin Han med klepetom z domačini izvedel, da so v tamkajšnji tovarni Delišes v najboljših časih zaposlovali več kot 1.000 ljudi, ki so izdelovali praktično vso sadno kašo za Fructal in jo vozili v Ajdovščino. Danes je tam povsem drugačna slika. Zaradi gospodarskih mahinacij s Fructalom v Sloveniji, je tam zgolj še majhna lokalna tovarna sadnih sokov.

Vladičin Han - Delišes

Med malico se je k meni prisedel tudi gospod “Sever”, ki ima sicer v Ljubljani tri otroke ter vnuka, a se je po ločitvi preselil na planino Kukavica, kjer si obnavlja kočo na 1.400 metrih nad morjem. Povabil me je, da kakšne tri dni preživim z njim na planini. Če sem čisto iskren me je zelo mikalo in še danes mi je žal, da nisem sprejel vabila, a sem ravno pred dnevi prebrcal 900m visok hrib in kaj podobnega storiti po makadamu, mi ni nič kaj dišalo. Hkrati pa je bil pred mano še dobršen del nepredvidljive poti do Archaie Olympie, ki sem si jo želel doseči.

Poslovil sem se od gospoda “Severja” ter se podal naprej. Nedaleč naprej me je dohitel kolesar Saša, ki mi je ponudil prenočitev in topel tuš v njegovem domu. Saša ni mogel skriti navdušenja, da ima priložnost gostiti kolesarskega popotnika, ki je s kolesom namenjen v Grčijo. Kar med kolesarjenjem je poklical nekaj svojih prijateljev in jim sporočil zanimivo novico.

Sam nisem bil več najbolj spočit in me je moral Saša zato po vsakem vzponu čakati. Na enem izmed klancev sva naletela še na Mariborčana Stanimira, ki se je ustavil ob cesti, ker je videl slovensko zastavo. In smo – meni v veselje – malo poklepetali. Na poti skozi mesto, sva se ustavila še pri Goranu, ki ima tam svojo kolesarsko delavnico.

kolesar Saša - Srbija

Zvečer sem se imel priložnost stuširati ter obriti. Saša mi je ponudil še domač orehov liker in izvedel sem nekaj več o njegovi življenjski zgodbi. V nedavni vojni ob razpadu Jugoslavije je utrpel poškodbe pri eksploziji, zaradi česar mora še danes hoditi na terapije. Šele ob takšnih pogovorih se človek zave, kako dolgotrajne posledice ima že tako kratka, nesmiselna vojna…

Po avtocesti v Makedonijo

Zjutraj mi je moj poslednji gostitelj v Srbiji – Sašo, spekel tri jajca na oko in mi predstavil svoj plan za nadaljevanje poti. Po obilnem zajtrku sva jo tako mahnila proti avtocesti. Na kolesih seveda! Kljub mojemu negodovanju mi je Saša zagotovil, da bo tako najbolje, saj on in njegovi kolesarski kolegi zmeraj uporabljajo avtocesto.

Tik pred avtocestnim priključkom sva se poslovila in jaz sem se nič kaj navdušen podal na prve kilometre proti jugu. A sem po zgolj nekaj kilometrih prišel do odseka kjer so še gradili drugo polovico avtoceste. Posledično je promet potekal tudi po odstavnem pasu, kar je zame predstavljalo preveliko nevarnost in sem se zato raje umaknil na staro vzporedno cesto, ki pa glede na moje prejšnje izkušnje sploh ni bila tako slaba.

Makedonija v daljavi

Nekaj kilometrov pred mejnim prehodom z Makedonijo pa sem se bil primoran vrniti nazaj na avtocesto, ker drugje pač ne moreš prečkati meje. Na mejnem prehodu me nihče ni vprašal kaj iščem na avtocesti; celo predvidevali so, da sem celo Srbijo prekolesaril po njej. Tudi na vprašanje kako nadaljevati so mi dejali, da je najbolje, če se držim odstavnega pasu… In jo do grške meje mahnem kar po avtocesti. Bom tako – po besedah obmejne policije, “najhitreje v Grčiji”.

Takoj za mejo sem si privoščil hamburger in Coca Colo, da sem potrošil še zadnje srbske dinarje. Pet kilometrov naprej sem si odločil vzeti opoldansko pavzo in sem z nekaj šoferji premleval katero pot ubrati skozi Makedonijo. Prepričali so me, da moja prvotna izbira skozi Bitolo ni dobra in sem se zato odločil spremeniti plan, ker mi ni kolesariti po avtocesti, po makadamu pa tudi ne bi želel zapravljati časa po nepotrebnem…

Makedonija

S tem se mi je seveda spremenila tudi pot skozi severni del Grčije. A kako tam, se bo potrebno odločiti kasneje, ko bom videl situacijo na grških cestah. Makedonija mi je namreč porušila strategijo, ki sem jo imel glede na barvo in debelino cest na zemljevidu. Izkazalo se je, da je realna slika nekoliko drugačna kot v Evropi. Kako je v Grčiji, bom pa tako kmalu izvedel in se temu primerno prilagodil.

To premlevanje alternativ po zemljevidu me je zopet zlakotnilo. In čeprav sem 5km nazaj malical, sem bil med čakanjem na kurje palčke in palačinke že zelo neučakan.

Želve na cesti in vroča juha na mizi

Zanimivost kolesarjenja na takšnem potovanju je počasno spreminjanje pokrajine. Razen ob prečkanju kakšne gorske verige, so te dokaj enakomerne in minimalne. Prva opaznejša sprememba v Makedoniji so bila polja poraščena s približno pol metra visokimi listnatimi rastlinami živo zelene barve. Kaj bi lahko to bilo? Ko sem zagledal te iste liste poveznjene na vrvice in obešene pod streho, se mi je posvetilo, da bo verjetno tobak. Seveda nisem bil povsem prepričan dokler nisem peljal mimo gospe, ki je osamljena sredi enega takšnih polj trgala prav te liste in mi potrdila moja predvidevanja. Izvedel sem, da je njen sin v službi na železnici v Mariboru.

nabiranje tobaka

Si lahko predstavljate, da sem povsem po naključju izbral gospo na enem izmed številnih polj s tobakom ob cesti, katere sin živi ter dela v Mariboru na Slovenskih železnicah? Če bi jo iskal, je zagotovo ne bi našel!

Drugo presenečenje je nedaleč pred mano lezlo čez cesto. Od blizu se je pokazalo, da je to kopenska želva. Tako kot pri nas ježki, v Makedoniji čez cesto lezejo želve. Verjetno si zdaj lahko predstavljate, da so posledično tudi temperature že malenkost višje 😉

želva prečka cesto

In tako še kako prav pride opoldanska pavza. Še posebej, če najdeš primeren kotiček v senci in po možnosti vir pitne vode. Sonce je pripekalo z največjo močjo, ko sem ob poti zagledal manjši park na dvorišču v lasti kamnoseka. Takšne priložnosti skorajda ne smeš izpustiti in tako sem se odločil, da vprašam lastnika, če mi dovolijo posedeti na klopci pred poslovno zgradbo.

pri kamnoseku

Gospod, ki sem ga srečal na dvorišču, mi je dovolil počiti v senci. Stopil sem nazaj do kolesa, ga prestavil v senco in pobrskal po torbah za hrano, ki bi se prilegla. Ko sem se s kruhom in nekaj malenkostmi vrnil do mize, me je že čakal liter ohlajene mineralne vode in svež kozarec. Nikjer ni bilo nikogar.

Ker sem nekaj pozabil, sem ponovno stopil do kolesa in ko pridem nazaj do klopce, me je na mizi čakal še krožnik vroče zelenjavne juhe, sveža zelena paprika ter dva mentol bonbona. Nikjer ni bilo nikogar. Čeprav sem imel občutek, da je to nastavljeno zame, vseeno nisem mogel verjeti in sem iskal nekoga, da mi to potrdi. A v pisarni, niti na dvorišču, ni bilo nikogar.

vroča zelenjavna juha

Z užitkom sem pojedel postreženo hrano in si privoščil krajši počitek. Gre za enega izmed nepozabnih pripetljajev. Majhni biseri, ki jih nizam na nit tega potovanja.

Prosil sem za počitek v senci. In kot popolnemu neznancu, so mi brez vsake besede postregli s hladno pijačo, vročo juho in svežo zelenjavo. In še dva mentol bonbona sem dobil. In nikjer nikogar. Kot bi se naenkrat vsi ugreznili v zemljo.

Pred odhodom sem vseeno dobil priložnost, da se zahvalim in par besed spregovorim z lastnikom. Izvedel sem, da svoje izdelke izvažajo tudi v Slovenijo, ki je zanje kar pomemben trg.

Za zadnjo noč na ozemlju bivše Jugoslavije sem si poiskal prostor med številnimi vinogradi. Ko se je pričelo mračiti sem se lotil postavljanja šotora in glej ga zlomka. Ravno tisti trenutek, se tik pred točno tem vinogradom, ustavi osebni avtomobil. Jaz sem kar obstal v strahu, da se bom moral prestaviti drugam.

Vinograd sta si prišla ogledat gospa Zorka in njen mož Lado. Gospod me je začudeno vprašal zakaj sem si izbral ravno njegov vinograd. Razložil sem jima kako in kaj. Zakaj ravno njun vinograd pa… Podali smo si roke in se predstavili. Podarila sta mi nekaj svežih jabolk. Nista pa mogla razumeti zakaj spim ravno tam. Sem pa dobil dovoljenje za prenočitev in gospod je pridal naj pazim na njun vinograd.

Naprej na četrti del potopisa.

By | 2016-10-22T21:06:03+00:00 december 30th, 2013|Maribor - Archaia Olympia|0 Comments

About the Author:

Leave A Comment