Prvi del kolesarske dogodivščine najdete tukaj. Če ste ga že prebrali, pa jo torej mahnimo naprej proti jugu. Za začetek eden izmed utrinkov na poti, ki ne potrebuje razlage 😉

vrnem se čez pet minut

Eko maline in medijska pozornost

Zaradi občasnega klikanja v zadnji osi sem spremenil načrtovano pot in se povsem slučajno znašel v Guči. Med prilagajanjem poti po zemljevidu se sploh nisem zavedal popularnosti tega kraja, pa tudi v mestecu samem verjetno ne bi opazil, če ne bi naletel na gospoda Dragana.

s kolesom v Guči

Upokojeni učitelj fizike me je nagovoril in me s kolesom vodil skozi mesto ter mi na poti proti športnemu centru, ki mi ga je predlagal za opoldanski počitek – pokazal še slavni kip, kjer se vsi fotografirajo. Odpeljala sva se še do lokacije glavnega odra, kjer so me ustavili novinarji iz srbske televizije, ki so kar kakšne pol ure snemali intervju z mano. Neverjetno, s kakšnim zanimanjem sta me dve novinarki spraševali o mojih potepanjih. Dal sem jim vizitko in obljubili so mi slike ter reportažo. Bi bilo res super, da bi dobil ta posnetek a njihovih kontaktov žal nimam, sami mi pa tudi niso kaj poslali…

gospod Dragan v Guči

In kot je meni že v navadi, sem se tudi na tokratnem potovanju (osmi dan na poti) znašel na višjem hribu (Goč), čeprav bi imel več možnosti pri izbiri položnejše alternative. Kot se mi je že kdaj prej zgodilo in tudi še kasneje v Grčiji, so me mnogi skušali prepričati naj si izberem drugo pot, ali pa so se čudili zakaj ravno tukaj, ko so me srečali med vzpenjanjem in sem jim povedal kam sem namenjen.

Pa se je kot zmeraj, tudi tokrat izkazalo, da sem se prav odločil. Čeprav niti sam nisem bil prepričan v to in sem se med neverjetno strmim vzponom že spraševal o smotrnosti moje trmoglavosti. Pa še nadležne mušice so me obletavale.

Kmalu za to invazijo letečega mrčesa sem srečal pohodnika, ki za prihodnje leto planirata izlet v slovenske planine in smo malo klepetali o njunih načrtih. Nataša je bila čisto navdušena nad mojim nenavadnim kolesom in se je slikala ter posnela filmček. Cel čas se kar ni mogla nehati smejati.

Ker nismo imeli miru pred mušicami, smo vsi nadaljevali svojo pot. Jaz sem otepajoč z vejo pred obrazom počasi lezel naprej in že razmišljal kje se bom ustalil za tisti dan… Bil sem že utrujen in čutil sem ahilovo tetivo, hribu pa tudi ni bilo videti konca.

A kakšno uro kasneje se je poleg mene upočasnil avto. Nagovorila me je Maja ter me povabila na okrepčilo na njihov vikend na vrhu planine. Dala mi je napotke kako do njih in obljubil sem, da se oglasim. Do vikenda naj bi imel vsega skupaj zgolj 10 kilometrov. Po cca 8km naj bi pri tabli Eko maline zavil levo. “Eh teh 10km bom pa že zmogel – mačji kašelj!” sem si rekel.

Pa ni šlo vse tako gladko… Nekaj časa je celo kazalo na dež in tako strmega vzpona, kljub serpentinam, si nisem predstavljal in še nikoli vozil s toliko prtljage. Vmes mi je hitrost na gps-u več krat padla celo na 0km/h. Moja edina želja je bila, da ostanem suh in da kmalu zagledam tablo EKO maline. EKO maline. EKO maline.

eko maline

No in po nekje dveh urah polžjega lezenja v hrib, zagledam tablo EKO z velikimi črkami in nekaj zraven napisano. Tisto nekaj sem si seveda že predstavljal… Maline. In res so bile. Na cilju sem! Uspelo mi je! Zavijem levo in samo upam, da ni več vzpona. Je pa spust… “Kaj je pravzaprav bolje?” si mislim… “No, ampak saj nazaj bom šel šele jutri…”

Na moje veselje že zagledam Majo in Nebojša kako kolesarita proti meni, da me poiščeta, če sem slučajno zgrešil pot. Nikoli prej me nista videla in ničesar nista vedela o meni, pa ju je vseeno skrbelo zakaj me tako dolgo ni.

In tako sem osmi dan na poti prespal v topli postelji, na 900m nadmorske višine. Na planini Goč. Maja, Nebojša, njun sin Luka in njegova babica so me sprejeli kot svojega. Me pogostili z odlično malico, kasneje pa še s čevapčiči in domačim kajmakom ter neke vrste svežim sirom. Seveda tudi šilce žganja ni manjkalo!

Kaj bi se zgodilo, če bi na Majino vprašanje iz avta odvrnil: “Ne hvala, ni treba.”, kot so nas učili, ko smo bili otroci. Nekako po bontonu naj bi odklonil hrano, ki ti jo nekdo tuji ponuja. No, ta del bontona prepuščam drugim. Sam sem se na poti naučil, da nikoli ne smeš reči ne. Saj bi s tem zamudil najlepše pripetljaje na potovanju. Spoznavanje lokalnih prebivalcev in iskrene trenutke, ki so ravno biseri takšnega potovanja.

Pri nas se je zmeraj vprašalo še drugič in potem si lahko privolil. Ampak kaj pa, če te ne vprašajo drugič? 😉 Tudi, če kdo ponudi kavo, ki je ne pijem, ne bom odklonil, ampak preprosto povem, da bi pa raje čaj ali kaj drugega… Ja, znajt se je treba 😉

Na obisku v opekarni gospoda Moše

Naslednje jutro sem si privoščil palačinke z marelično marmelado in od Lukove babice prejel še domač sirup iz gozdnih jagod. Kar težko se je bilo posloviti… Sledil je dolg in zelo prijeten spust. Kilometri so kar leteli. Po pavzi pa se mi je letos prvič zgodilo, da sem cca 10-15km vozil z zategnjeno ročno. Ja, bi težko razložil kako se to sploh lahko zgodi, ampak tudi ni bilo zadnjič na tokratnem potovanju 😉

Opoldne sem peljal mimo krasne restavracije na samotni lokaciji in videl lastnika na strehi. Restavracija je že bila za mano, ko sem začel razmišljat, da bi to lahko bila dobra lokacija za opoldanski klepet in počitek v senci. Rekel sem si, da moram biti pozoren na takšne priložnosti in se ne toliko obremenjevati s kilometrino, saj sem že samemu sebi dokazal, da tudi zelo počasi lahko isto naredim 100km dnevno.

Med proučevanjem moje trenutne pozicije na zemljevidu sem se namreč zavedel, da se moram več ustavljat in navezovati stike, drugače bo Srbija kar prehitro mimo,…

In tako sem to izkoristil, ko sem zagledal manjšo proizvodno halo z ogromnim dvoriščem polnim rdeče opeke. Ustavil sem se, napravil fotografijo in po krajšem premisleku zavil na dvorišče. Odločil sem se, da si ogledam proizvodnjo. “Več kot ne, mi ne bodo rekli”, sem si rekel in se napotil proti delavcem, ki so počivali v senci.

Ko sem se približal poslopju, so se name drli kar trije psi in se drgnili na verigah. Prav nič prijeten občutek. Skozi okno je pogledal lastnik in me vprašal kaj želim. Gospod Moša – Momčilo je bil malce začuden, da me zanima njegova proizvodnja, a je bil tako prijazen, da mi je vse razkazal.

Ponosen je na svojo peč. Na dan naredijo okoli 30.000 opek, od katerih posamezna tehta cca 3kg. Najprej se zložene v vrste, naravno sušijo na soncu in potem pokrite čakajo na pečenje. V peči se pečejo cca 3 ure in ta je skoz aktivna z delujočimi ter nedelujočimi prekati. Na eni strani namreč zlagajo sveže opeke, druga stran pa je tačas aktivna.

Opeko izvaža v Bolgarijo in na Madžarsko, zato imajo tudi svoje a-teste, kjer kontrolirajo kvaliteto. Vesel, da sem si imel priložnost ogledati proizvodnjo opeke, sem se počasi odpravil naprej.

Če se vam je uspelo prebiti do sem, vas bo verjetno zanimal tudi tretji del te kolesarske dogodivščine…