S kolesom na madžarskem pokopališču

Domov/potopisi/S kolesom na madžarskem pokopališču

S kolesom na madžarskem pokopališču

Moje letošnje kolesarsko potovanje je bilo prvič družinsko obarvano. Na poti na Češko sta se mi namreč pridružili Mirka in njena hčerka Lara. Za naš prvi daljši kolesarski potep sem izbral preprost teren preko Madžarske ter Slovaške. Naš cilj je bil manjše mestece Světlá Nad Sázavou, cca. 100km severno od Brna, kjer živi Larina babica. Vsega skupaj 704km od Maribora.

Želel sem se jima predstaviti svoj način kolesarskega potovanja: manj prometne ceste, spanje v šotoru, lastna priprava obrokov z gorilnikom,… Skratka bolj po potepuško.

001

Trening? Ga skorajda ni bilo. Ko sva se z Mirko odločila, da gremo k njeni mami na Češko s kolesi, sva sicer računala na obilo predhodnih kratkih kolesarskih izletov, a so se dnevi kar obračali in naenkrat je bil tu dan odhoda, mi pa skoraj nič kilometrov v nogah.

Ampak kot jaz zmeraj ponavljam, za kolesarsko potovanje ne potrebuješ veliko kondicije. Sam se nisem preveč obremenjeval kako nam bo šlo, Mirka pa tako ni vedela, kaj točno nas čaka. Lara je imela v mislih zgolj eno: videla bom babico. Njen edini cilj je bil priti čim prej do babice. In zahvaljujoč ravno njej, smo ga res vsak dan šibali naprej. Se je nekaj krat zgodilo, da bi celo želela preskočiti postanek. Da ne omenjam ogledov mest…

beg pred dezjem

Glede na slabo vreme v Sloveniji smo imeli na poti izjemno srečo. Saj smo zmeraj ostali suhi, čeprav smo v daljavi pogosto opazovali črno nebo in močne padavine. Nekaj krat smo jo res za las odnesli, čeprav sta si punci na trenutke celo želeli, da bi nas malce zalilo. Še posebej bi osvežitev prav prišla med kakšnim daljšim vzponom.

002

Prvih nekaj dni smo kolesarili zgolj po ravnini z nekaj izjemami in punci sta se strinjali z mano, da zna biti kolesarjenje čez obsežno ravnino dolgočasno in tako smo si že vsi želeli videti hribe. Lara si je ravnino popestrila s plezanjem na bale iz slame. No, ko smo bili v hribih, pa – kot sem že vajen – se nam je občasno stožilo po ravnini. Ampak kljub temu zmaga razgiban teren. Na enem izmed vzponov smo naleteli tudi na makedam in tako smo del našega najvišjega klanca prepešačili. Za nagrado smo dobili najdaljši asvaltiran spust na poti. Osvežujoče skozi gozd v dolino!

Verjetno se sprašujete zakaj takšen naslov članka? Sam imam za sabo že štiri daljše kolesarske dogodivščine in med drugim sem na poti kar pogosto koristil prisotnost vode na pokopališčih. Lani sem v Grčiji prvič tudi prespal na enem. In zmeraj ko to omenim, se ljudje čudijo, kako si upam spati na pokopališču. Isto je bilo z mojima puncama. Tudi onidve nista mogli razumeti, da je to lahko res odlična izbira. In ko sem razmišljal o našem skupnem kolesarjenju, niti pomislil nisem, da bi spali na pokopališču. Niti besede nismo spregovorili o tej možnosti. To namreč ni nekaj, kar bi lahko vnaprej načrtoval.

Drug večer, že globoko na Madžarskem, smo med iskanjem primernega prenočišča, zagledali osamelo slivo s sijočimi zrelimi sadeži. Ustavili smo se in zobali okusne slive. Naprej je, stisnjen med gozdom in njivo, vodil kolovoz. Odločil sem se preveriti možnost naše prenočitve za ovinkom.

Stopil sem po cesti in pred mano se je pokazalo pokopališče z vodo in streho nad vhodom v cerkvico. Zasvetile so se mi oči. Ves navdušen sem stekel nazaj, da sporočim to Mirki in Lari. Ups,… Ampak ali bosta hoteli spati na pokopališču?

Ko sem ju zagledal, sem se na glas zadrl, da sem našel idealno prenočišče. Pridal sem: “Samo ne vem, če bosta hoteli tukaj prenočevati. Je pa idealno!” S širokim nasmeškom na obrazu sem šel proti njima. Nabrali sta že celo čepico sliv.

Skupaj smo jo mahnili proti ovinku in čutil sem malce nervoze v želodcu. Kako se bo to izteklo? Mirka je bila takoj navdušena nad prisotnostjo vodovoda in niti najmanj ni delovala šokirano. V bistvu sploh nismo debatirali o tem, da bi šli kam drugam. Punci sta se spravili k pranju perila in osebni higieni. Jaz sem tačas skuhal večerjo in na klopci smo si privočili zaslužen obed.

Ko se je začelo mračiti smo si postlali pod streho pred cerkvico in se naslednje jutro zbudili umiti ter spočiti. Tretji dan sta punci zvečer že iskali primerno pokopališče za nočitev. A je bilo to na madžarskem edino, na našem tokratnem podvigu.

006

Ja, to naše družinsko kolesarsko potepanje mi bo najbolj ostalo v spominu ravno zaradi prenočišč. Še tri krat smo namreč prenočili na zanimivih lokacijah. In sicer si poglejmo nasprotje mirnega pokopališča, ter skočimo naprej na Češko. Sredi polj ob gozdu, nekaj kilometrov iz majhne vasice, smo našli idealno lokacijo. S koruznim poljem nedaleč vstran, smo si za vsakega “narabutali” po eno koruzo in se namestili na rob gozda. Enkratna, mirna lokacija.

Ni bilo dolgo, ko smo opazili čebelarje, ki so nekoliko globlje v gozdu pregledovali panje. Mimo nas se je pripeljala skupina kakšnih petih ali šestih kolesarjev. Največ, kar smo jih kdaj srečali na kupu. In zvečer se je po zraku podil motorni zmaj. Toliko dogajanja na tako odročnem kraju… A to še ni vse. Sredi noči nam nekdo posveti v šotor z močno svetilko in nekaj zagodrnja. Cel zaspan sprašujem Mirko kaj ta človek pravi in njen odgovor se je glasil nekako takole: “lovec se pritožuje, da smo mu s svojo navzočnostjo prestrašili divjo svinjo in mu porušili vse načrte”.

Pet metrov od šotora je namreč bila ob drevo naslonjena kovinska lestev z oblazinjenim sedežem na vrhu. To sem zvečer sicer opazil, a nisem pomislil, da bi lahko še to noč kdo sedel na njem. Sicer ne vem, kaj se je potem dogajalo, ker me je v trenutku zmanjkalo, ampak lovec je baje splezal na lestev in si pripravil puško. Kdo bi si mislil… Vse to na tako odročni lokaciji…

No, več miru smo dejansko imeli na nogometnem igrišču, prvi večer na Slovaškem. Po prevoženih nekaj več kot 80km, smo namreč zagledali lepo urejeno nogometno igrišče z nadstreškom ob strani. V trenutku smo se odločili končati za tisti dan.

Po igrišču so se za žogo podili vaški pobje in čeprav smo bili na Slovaškem, se je še zmeraj slišala Madžarščina. Eden izmed fantov je prišel do Lare in jo v Slovaščini vprašal, če pride z njimi igrati nogomet. Če je mama ne bi prepričala, se jim zagotovo ne bi pridružila, ker ji je bilo preveč nerodno. A za razliko od naju z Mirko, ji energije vsekakor ni manjkalo. Kot bi bila povsem sveža, se je zapodila za žogo, njena mama pa je zavzela trenerski stolček. Fantje so bili navdušeni nad novo soigralko!

009

Kasneje smo s starši enega izmed dečkov klepetali o naši poti in izkoristil sem priložnost ter se pozanimal glede ceste čez zaprto območje na severu Slovaške. Gospod se je spomnil prijatelja, ki živi na tistem koncu in je obljubil, da ga pokliče, ter nam kasneje pride sporočit kako je s to cesto. Res je prišel nazaj z odlično novico, da lahko prečimo tisto območje. S seboj pa je prinesel še tri sveže kuhane koruze in nekaj domačih paradižnikov ter paprik. Glede na to, da smo letos zasadili svoj prvi pridelek in smo najbolj pogrešali našo domačo zelenjavo, smo bili izredno veseli priboljška.

Na tem kolesarskem potepanju smo se torej naučili poiskati primeren prostor za prenočevanje. A pomembnejše od tega je oskrba s pitno vodo. Brez vode, še posebej na vroč poletni dan, ni možno kolesariti. Sam sem navajen vodo točiti ob vsaki priložnosti. Naučil sem se, da nikoli ne smem zanemariti kakšnega vira, četudi mi tisti trenutek še ne manjka vode.

Bi si upal trditi, da je bil Mirki največji izziv ravno prositi za vodo. Vse bi naredila, da bi vodo dobila na pokopališču ali kakšni drugi “javni” pipi, kjer ni potrebno nekoga “gnjaviti”. Tudi bifejev in barov se je izogibala češ, da tam vodo prodajajo. No, jaz teh zadržkov nimam več in sem na Češkem en nedeljski večer prosil za vodo tudi v trgovini, kjer jo dejansko prodajajo v plastenkah. Pa mi jo je kitajka natočila brez, da bi me čudno pogledala. Smo jim pa naredili tudi nekaj prometa, ker je belo grozdje preprosto preveč bodlo v oči. In ko že kupuješ, še škatlo jajc, pa klobase,… Grozdje ni samo izgledalo lepo, bilo je odlično!

V Slovaški vasici Senica smo med iskanjem vode razočarani ugotovili, da pri cerkvi iz pipe ne priteče niti kapljica. Iskali smo nek drug vir vode, ko se je tik pred nami ustavil Daniel, ki je pripeljal s kolesom iz drugega konca vasi in si je ravno odpiral dvoriščna vrata. Mirka se je z nekaj moje vzpodbude prvič opogumila ter vprašala za vodo. Izvedeli smo, da je Daniel odličen mizar, ker je imel na dvorišču lepo leseno pohištvo in Mirka ni mogla ostati tiho. S svežo vodo in pozitivno izkušnjo smo nadaljevali pot.

Kasneje je na Češkem prišel dan, ko je Mirka stopila v še ne odprt hotel ter prosila za vodo. Premagala je torej dve oviri. Storila je nekaj, kar drugače nikoli ne bi. In ravno v takšnih primerih, ko nekoga tujega nečesa prosiš – pa naj bo to voda ali pomoč pri navigaciji – dejansko spoznaš, da so ljudje prijazni in se zapleteš kdaj tudi v daljši pogovor ter pridobiš kakšen nov spomin.

Po mojem mnenju so ravno takšni stiki, z lokalnimi ljudmi, bistvo kolesarskega potovanja. Povezanost z okoljem v katerem se nahajaš. Opazovanje narave po kateri kolesariš. Vsekakor je lepo videti lepo arhitekturo; predvsem imam v spominu krasne kamnite francoske vasice. Ampak tisto pravo doživetje je vsekakor kombinacija vsega.

008

Najbolj se je mudilo Lari, ker si je želela čim prej priti k babici. Tako na trenutke ni želela niti počitka ali ogleda kakšnega mesta. Preprosto je želela naprej proti cilju. Tako smo včasih celo malce preveč hiteli. Nas je pa nekaj krat tudi vreme preganjalo, a kot sem že omenil, smo zmeraj imeli srečo in smo zgolj od daleč opazovali nevihtne oblake.

Kolesarili smo devet dni in premagali razdaljo 704km. Spoznali smo tako kolesarjenje po neskončnih ravninah, kot hribovit teren. Vsem je bolj všeč slednji, čeprav se na klancih pogosto vprašaš zakaj nisi raje na ravnini. Zanimiva izkušnja je bilo spati v troje v šotoru za 2,5oseb. Še posebej, ko sem si jaz sezul nogavice 😉

Mirki je bilo najbolj všeč to, da je veliko časa preživela s svojo 11 letno hčerko. Na tandemu Hase Pino sta bili ves čas potovanja ena ob drugi. Dejansko nikoli ne preživita toliko časa res skupaj. Lara o tej naši kolesarski avanturi ni znala podati nekega mnenja. Zanjo je bilo vse to zgolj pot do babice in ni vedela povedati niti ali bi raje šla do nje z avtom ali s kolesom. Češ, da je vseeno.

A ko smo v Spielfeldu sestopili iz vlaka in sem omenil, da bom prodal kolo ter prikolico, me je vprašala: “Kako bomo pa šli še kdaj kolesarit?” Menim, da mi je s tem vprašanjem dala odgovor, ki sem ga prej iskal a ne dobil. Upam, da sem ji s to kratko dogodivščino odprl nekoliko drugačen pogled na svet. To bi bilo verjetno največje darilo, ki ji ga lahko podarim.

007

Mirka je najintenzivneje odreagirala na Češkem, ko smo na stranski ulici zagledali večjo skupino vaščanov v narodnih nošah. Ni mogla odvrniti pogleda od teh prekrasnih oblačil in čeprav se je Lara upirala, smo stopili do njih ter posneli nekaj fotografij. Ponudili so nam tudi vina, a smo odklonili češ, da nas še čaka nekaj kilometrov. Mirko je ta pripetljaj odnesel nazaj v otroška leta, ko je tudi sama plesala v folklorni skupini.

Obe punci sta torej doživeli svoj trenutek na tej naši kratki kolesarski avanturi. Mirka narodne noše, preživljanje časa s hčerko in podarjena domača zelenjava. Lara igranje nogometa z madžarskimi in slovaškimi dečki, plezanje na bale sena ter moje “dišeče” noge. Mene pa je najbolj prevzelo ravno to naključje z madžarskim pokopališčem. In seveda prijetna družba na poti.

By | 2016-10-22T21:06:02+00:00 december 2nd, 2014|potopisi|0 Comments

About the Author:

Leave A Comment