Na Portugalsko s kolesom – Italija

///Na Portugalsko s kolesom – Italija

Na Portugalsko s kolesom – Italija

Letos sem se za svojih 40 let odločil odpraviti na malce daljše kolesarsko potepanje. Daljše predvsem časovno, saj sem prvič potoval povsem brez statistike in brez določenega cilja. Namenil sem se proti Portugalski a nisem bil prepričan do kod bom dejansko prispel. Vse kar sem vedel je, da imam na voljo dva meseca.

Zanimivo že prvi dan

Odločil sem se, da tokrat začnem svojo pot v Postojni in ne od doma. Tako sem se zjutraj okoli četrte ure vkrcal na vlak za Koper (edini vlak v dnevu, ki ima poštni vagon). V večini kupejev je sedela po zgolj ena oseba in povsem naključno sem si izbral kupe z gospo Sonjo Recek, ki je bila več let nevladna svetovalka na ministrstvu za okolje. Pred mnogimi leti je orala ledino v na novo ustanovljeni stranki Zelenih slovenije. Študirala je v Parizu, Grenoblu in Londonu. Zelo razgledana in zaljubljena v Jadran ter njegove številne otoke. Uživa na morju in na manj obljudenih plažah. Sva se kar naklepetala in izmenjala kontaktne podatke. Je tudi sedla na moje kolo, čeprav je bilo nekoliko slabše dostopno v takrat že kar zasedenem poštnem vagonu.

V Postojni sem bil malce pozen v poštnem vagonu in sem jih slišal od sprevodnika, češ da moram biti pripravljen ter čakati pri kolesu predno vlak pripelje na postajo. In ne da prihitim v poštni vagon zadnjo minuto… A kaj, ko sva si z gospo Sonjo imela še toliko za povedati 😉

 

Povsem slučajno sem svojo pot splaniral mimo prijateljeve hiše južno od Vidma. Med načrtovanjem poti sem sicer videl, da grem tam blizu, vendar nisem vedel točno v kateri vasi Mario živi; niti nisem razmišljal o postanku pri njem. Sem se pa v Novi Gorici odločil, da ga pokličem in ga ujel med potepanjem po planinah. Dogovorila sva se, da ga počakam pri njem doma, kjer mi je njegova žena Silvija postregla z al dente makaroni. In tako sem že prvo noč mojega letošnjega kolesarskega potepanja prespal na toplem v Mariotovi nekdanji otroški sobi.

Potovanje skozi čas in fige velikanke

Potepanje skozi severno Italijo je lahko zelo prijetno, saj ni težko najti asfaltiranih cest med polji, kjer boste kvečjemu srečali kakšen traktor, hkrati pa vas bo takšna pot vodila skozi majhne zgodovinske vasice, ki vas brez neprijetne gneče turistov popeljejo daleč v preteklost.

Po tednu dni kolesarskega potepanja sem neko jutro našel največje fige kar sem jih kdaj videl. Štiri sem imel kar dovolj za zajtrk. Praktično cel dan sem vozil med plantažami sadja. Jablane, breskve, nektarine, kiviji in polja koruze. Povsod namakalni sistemi.  Opazil sem tudi, da zna biti med breskovimi nasadi problem prenočevati, saj so nekateri kar plavali v vodi.

Med načrtovanjem poti sem se kot običajno ogibal večjim mestom, a sem se pred Cremono, čeprav sem imel planiran obvoz, odločil drugače. Priznam, da me je mesto prijetno presenetilo, saj mi je uspelo prikolesariti v center povsem brez nadležnega prometa. Vsekakor vredno obiska! Tam nekje do 4km premera so mesta še obvladljiva s kolesom, kar je več se pa že počutim izgubljenega…

Prvo srečanje s kolesarskimi popotniki

V četrtek 7. julija sta me s klasičnimi kolesi prehitela kolesarska popotnika Chriss in Katie. Brez ustavljanja sta jo mahnila mimo in bil sem kar malce razočaran, da nismo kakšne rekli. Skozi vasico sem kolesaril za njima in se jima pred koncem približal ter načel pogovor. No, pa smo le začeli klepet in izkazalo se je, da odlično govorita angleško, kar je prava redkost v Italiji. Sta angleža na poti okoli sveta.

Katie je pred tem že potovala 9 mesecev po Avstraliji s svojim bivšim v avtodomu in se je v Londonu počutila ujeto, zaradi česar je želela čim prej ponovno na pot. Prvotni plan je bil pričeti drugo leto a sta bila s Chrissom preveč neučakana in sta se zato že letos podala v Dubrovnik, od koder sta začela svoje časovno neomejeno kolesarsko potovanje po svetu.

Za razliko od mene, ki nisem imel dosti stika z domačini, sta tudi v Italiji pogosto spala na dvorišču domačinov. S seboj sta nosila list z napisanim besedilom, ki ga pokažeta ljudem in večinoma jima uspe dobiti prostor. Sta me vzpodbudila, da sem tudi sam poskusil a nisem bil tako uspešen. Prednosti kolesarjenja v paru…

Do tistega dne sta imela najbolj nepozabno izkušnjo ravno v Sloveniji. Pot jima je namreč prekrižala mati medvedka z dvema mladičema. Kakšnih 80m pred njima. Verjamem, da je bil občutek veličasten in hkrati zastrašujoč.

Chriss igra kitaro, Katie odlično poje in sem jima predlagal to uporabiti kot možnost zaslužka na poti, saj se več let se ne nameravata vrniti domov. Katie je stara 20let, Chriss pa 23. Vsekakor lepa popotnica v življenje! Novemberski update: Trenutno se potepata po južni Ameriki in vmes sta v Evropi uspela znižati svoje dnevne stroške celo na 0,0EUR. Kako je to mogoče? V majhnih prodajalnah sadja in zelenjave sta povprašala po artiklih s poškodbo, ki niso več primerni za prodajo ter v pekarnah za včerajšnje pekovske izdelke. Preprosto in izvedljivo!

Ker je Chriss na svojem kolesarskem prtljažniku tovoril izjemno veliko blazino, ki jima je že povzročala preglavice, sem jima pokazal svoj Thermarest in kar nista mogla verjeti kako je kompakten. In ko sta ga še preizkusila sta že razmišljala o menjavi, a nista bila prepričana, če jima bo finančno zneslo… No, teden dni kasneje sta že objavila fotografijo na moji FB strani, z dvema novima Thermarest blazinama.

Celo popoldne smo se skupaj prebijali skozi labirint med riževimi polji in mislim, da sem imel ravno tukaj največ makadama na celotni poti do Lizbone, čeprav sem se jima pred tem pohvalil, kako dobro sem splaniral stranske ceste 😉 Zvečer smo skupaj poiskali primeren travnik za kampiranje in si privoščili večerjo. Bilo je res prijetno druženje!

Naslednje jutro sta Chriss in Katie še spala, ko sem se jaz že odpravil v Pavio. Predvsem zaradi prijetnega presenečenja v Cremoni. A je Pavia precej bolj prometno mesto in ni naredilo kakšnega posebnega vtisa name, razen izredno svetla cerkev z res ogromno kupolo.

Med prebijanjem skozi tržnico v mestu, je eden izmed prodajalcev prepoznal slovensko zastavo. Seveda nisem mogel naprej, dokler nisem izvedel kako je to mogoče. Znal je sicer nekaj besed angleško a ni razumel, kaj ga sprašujem. Sem moral uporabiti slovar in sem tako izvedel, da je študent geografije v Maroku.

Moram priznati, da sem kar pogrešal Katie in Chrissa in da sem se njima v zahvalo odločil, da res poskusim prespati pri domačinih. Skupaj s slovarjem sem nekaj spesnil v Italjanščini, a sem se znašel v Franciji brez da bi prespal na kakšnem italjanskem dvorišču. Ali pokopališču 😉 No, na slednjem sem si privoščil opoldanski spanec. V Italiji so pokopališča res odličen vir vode za popotnika in zmeraj boste našli tudi čist WC.

Zimsko smučarsko središče Sestriere

Med vzpenjanjem na prelaz Sestriere sem srečal kolesarja Jessie iz Toscane (Američan, ki živi v Italiji in tam prireja kolesarske ture za njegove rojake). Tik pred vrhom me je ulovil dež in odločil sem se poiskati prenočišče a ne za več kot 30€/noč.

Seveda to v takšnem turističnem letovišču ni mogoče in ko sem že razmišljal, da se bom stistnil v kakšen kot ali garažo, sem v trgovini naletel na lastnika, ki je znal angleško. Povedal sem mu, da iščem prenočišče za max 30€ in je tudi on potrdil mojo domnevo, da bo v Sestriere težko; ampak da ve za nek B&B v naslednji vasi. Poklical je tja a niso imeli proste sobe. Nakar pokliče kolega v mestu, ki je lastnik hotela. Povedal mu je, da ima v trgovini kolesarja, ki bi prenočil za max 30€ in če mi lahko on ponudi sobo. In tako sem pristal v hotelski sobi, ki drugače stane 50€/noč za ceno tridesetih Evrov.

Do tega dne sem imel povprečno dnevno porabo v Italiji 5,30EUR. No, s to nočitvijo mi je dnevno povprečje seveda astronomsko poskočilo 😉 A se je topla postelja po deževnem popoldnevu res prilegla!

Kdor ima rad lepe poglede na gore, naj se raje odpravi v Francijo preko Col d’Anjel, ker Sestriere kot prelaz ni nič posebnega… Ali z drugimi besedami: višji kot je prelaz bolj je nepozabno.

Italija na kratko?

Hmm, kaj bi lahko napisal… Vsekakor me vleče na jug Italije, ki ga še nisem kdaj obiskal. Na severu sem bil sedaj že drugič in lahko rečem, da je odlična destinacija za začetnike v kolesarskem popotništvu. Zelo enostavno je najti lepe stranske ceste med polji, razdalje med kraji niso velike in dobro založene trgovine za živež z normalnimi cenami niso nobena redkost. Pitno vodo boste našli na vaških ali mestnih trgih in seveda na vsakem pokopališču, ki so tudi odlična izbira za WC. V Sloveniji bi lahko rekel, da so to bencinske črpalke, ki pa v Italiji niti približno niso tako luksuzno opremljene kot smo jih tukaj vajeni.

Na pokopališčih bodite previdni, ker se vrata zvečer avtomatsko zaprejo. Da slučajno ne ostanete zaprti čez noč kjer ne bi želeli biti 😉 Prenočevanje v šotoru ne predstavlja problema, je se pa težko sporazumevati z domačini, če ne znate italjansko.

Veliko je lepih zgodovinski vasic in manjših mest, ki vas bodo popeljala v preteklost. In za to vam ni potrebno nič posebej planirati. (Še toliko bolj to velja v južni Franciji) Kar sledite stranskim potem in prav te vas bodo vodile skozi mirne kamnite vasice. Pa ne pozabite si privoščiti kakšne sladke sočne fige na poti! Če imate možnost, zavijte v gričevnate predele. Bo lažje najti prostor za prenočitev, pa tudi sadno drevje ima raje hribovit teren 😉

By | 2016-12-12T14:52:55+00:00 december 12th, 2016|Postojna - Lisbona|0 Comments

About the Author:

Leave A Comment