pravilna izbira ročnega kolesa

///pravilna izbira ročnega kolesa
pravilna izbira ročnega kolesa 2016-10-22T21:06:01+00:00

Kako izbrati sebi najprimernejše ročno kolo? Če lahko hodite in bi želeli kolesariti na roke zgolj za trening oz. rekreacijo, potem bo najbolje izbrati sedeč položaj brez naslona, ali klečeče ročno kolo. V obeh primerih za pogon uporabljate trup in roke (ATP – arm trunk powered).

V primeru invalidnosti pa je izbira nekoliko bolj kompleksna. Odvisna je od vrste in stopnje invalidnosti ter od vaše želje po načinu kolesarjenja. Za tekmovanja boste potrebovali uradno klasifikacijo…

hrbtenjaca_zemljevid

za po mestu in dnevnih opravkih

Za krajše skoke s kolesom po mestu in drugih vsakodnevnih opravkih, je najprimernejši HandBike priključek oz. priklop (adaptive handbike), ki se preprosto priključi na obstoječ invalidski voziček. To vam omogoča kolesarjenje brez presedanja, hkrati pa boste imeli svoj invalidski voziček zmeraj pri roki. Pred trgovino ali uradom boste tako preprosto sneli pogonski del in se v objekt zapeljali kar na vozičku.

Ponudniki priključkov na ročni pogon:

  • Rio Mobility
  • Vipera
  • Praschberger
  • Schmicking

za tekmovanja

Za udeležbo na tekmovanju boste potrebovali UCI klasifikacijo, ki vas umesti v enega izmed štirih H razredov. Na gornji karti lahko vidite okvirno razporeditev, so pa možna razhajanja glede na dotično stanje posameznika. Na tekmovanjih se v bistvu pojavljata zgolj dve obliki ročnih koles:

  • povsem ležeče ročno kolo (paraplegiki T10 in višje, tetraplegiki)
  • klečeče ročno kolo (potrebno odlično ravnotežje)

Ponudniki tekmovalnih ročnih koles:

  • Schmicking
  • TopEnd
  • Sunrisemedical
  • Carbonbike

za rekreacijo

Izbira za prosti čas pa je odvisno od vaših osebnih želja. Najbolj udobna pozicija na ročnem kolesu je zagotovo sedeča z naslonom, najbolj priročno za dnevne opravke pa priključek za invalidski voziček.

Če imate ravnotežje in bi želeli kolesariti tudi po brezpotjih, je najboljša pozicija sede brez naslona, ki vam omogoča poganjanje tudi s pomočjo trupa (ATP) in s tem lažje premagovanje klancev. V tej konfiguraciji imate noge položene predse in nekoliko pokrčene. Za boljši oprijem prednjega kolesa je pomembno, da je na njem čim večji del teže. Ravno zaradi oprijema, se v teh razmerah odlično obnese Hase HandBike, ki ima pogon na obe zadnji kolesi.

Za povsem sproščeno kolesarjenje po utrjeni podlagi in neekstremnem terenu, sta primerna tako ležeč, kot sedeč položaj (z naslonom (AP) ali brez (ATP) – odvisno od ravnotežja). V ležečem in sedečem položaju z naslonom, pri poganjanju sodelujejo zgolj roke (AP), v sedečem brez naslona pa si pomagamo še s trupom (ATP). V slednjem primeru so gonilke spuščene nižje, kot pri kolesih z naslonom (kjer so gonilke v višini prsnega koša), da omogočajo nagibanje trupa. Gonilke morajo biti v tem primeru dovolj razmaknjene, da gredo mimo kolen.

Za prave športne podvige pa si je najbolje umisliti ležeč, sedeč brez naslona ali klečeč okvir. Sede brez naslona zahteva nekaj ravnotežja (običajno poškodba nižja od T11), poganjanje kleče pa odlično ravnotežje. Največjo moč lahko dosežete v klečeči poziciji, ki je hkrati zelo dobra izbira v primeru dvojne amputacije spodnjih okončin.

Za rekreacijo pridejo torej v poštev sledeče konfiguracije:

  • AP – pogon zgolj z rokami
    • povsem ležeče ročno kolo (za paraplegike T10 in višje, tetraplegiki)
    • sedeče ročno kolo z naslonom
    • HandBike priključek za invalidski voziček
  • ATP – pogon s trupom in rokami
    • sedeče ročno kolo brez naslona za tiste z ravnotežjem (poškodba pod T4, odlična možnost MTB različice zaradi teže na prednjem kolesu in večje moči s pomočjo trupa)
    • klečeče ročno kolo za tiste z odličnim ravnotežjem (običajno pod T11) in amputirane (izredna moč za doseganje visokih hitrosti in lažje premagovanje vzponov)

Ponudniki športnih ročnih koles:

Razlike med osnovnimi pozicijami na ročnem kolesu

Za udobno in učinkovito ročno kolesarjenje ni pomembna zgolj pozicija na kolesu in kvaliteta opreme same, ampak predvsem usklajenost s kolesarjem. Kolo mora ustrezati posameznikovi invalidnosti in vsem njegovim specifikam. Zelo pomemben je pravilen položaj gonilk glede na geometrijo kolesa in dolžino rok ter velikost trupa. Tudi širina gonilk mora biti prilagojena posamezniku. Običajno bi naj ta ustrezala širini ramenskega sklepa, so pa na ležečih dirkalnikih te razdalje dandanes tudi precej manjše.

Ležeče ročno kolo

leze

 

V primeru AP koles gre na tekmovanjih zmeraj za izredno ležečo pozicijo, ki omogoča minimalni zračni upor. Po predpisih mora imeti kolesar v ležečem položaju oči nad pogonsko osjo. Za rekreativno kolesarjenje je naklon manjši in kolesar že bolj sedi, kot leži. Gornji del telesa je v obeh primerih naslonjen na sedež, noge so položene naprej v rahlo pokrčeni poziciji – sproščen sedeč/ležeč položaj nizko pri tleh, torej. Nizko težišče poveča stabilnost, kar je še posebej pomembno pri višjih hitrostih, ki jih ta kolesa dosegajo v pravih rokah.

Čeprav je moč dosegati visoke hitrosti, se pri pogonu uporabljajo zgolj roke (AP). Trup k poganjanju prispeva zelo malo. Pomembno vlogo igrajo mišice v ramenih, prsnem košu in rokah. Posebej unčikovita je potisna faza, med katero pride do izraza podpora hrbta. V primeru bolj sedečega položaja na kolesu, so gonilke običajno v naročju (nad boki – kot na gornji fotografiji), kolesarji na povsem ležečem kolesu pa jih imajo nad prsnim košem. Potezni del obrata je v slednje bolj učinkovit, ker teža trupa večinoma izniči dvižno silo, ki jo generira potezna faza. Potrebno pa je predvidevati možnost, da bi trup zdrsnil iz pravega položaja.

Sedeče ročno kolo brez naslona

sede_brez_naslona

 

Medtem, ko je pri ležečem ročnem kolesu (AP) trup nagnjen nazaj, je v ATP poziciji, kjer pri poganjanju sodeluje tudi trup, le-ta nagnjen oz. se nagiba naprej. Je pa v tej poziciji potrebno ravnotežje. Dovolj nizka poškodba torej, da ima atlet še dokaj dobro stabilnost trupa. Noge so položene naprej v rahlo pokrčeni poziciji, gonilka je pomaknjena vstran od naročja (nekoliko nižje od kolen) in bliže tlom. Širina gonilk mora biti tolikšna, da te ne zadanejo ob kolena. Takšna pozicija gonilke omogoča sodelovanje trupa pri poganjanju, ki se v potisni fazi nagne naprej.

Pogon s pomočjo trupa rezultira v bolj enakomerni pogonski moči, saj sta potisna in potezna faza bolj izenačeni. V sedeči poziciji je potisna faza odvisna predvsem od trebušnih mišic, prevladuje pa izredno močan in učinkovit potezni del obrata. Ta je podaljšan, saj gonilke sprva vlečemo k sebi in nato še gor. Enako v potisni fazi potiskamo gonilko vstran od sebe in dol proti tlom. Bolj enakomerno razporejena moč skozi celoten obrat, je posebej opazna pri vzpenjanju, ki je veliko bolj učinkovito od ležeče pozicije.

Klečeče ročno kolo

klece

Klečeča pozicija je primerna za vse z odličnim ravnotežjem in amputirane. Po UCI pravilih mora tisti, ki je sposoben kolesariti kleče, obvezno tekmovati na klečečem kolesu. Kolena so na klečečem kolesu nižje od medenice, noge (če ne gre za amputacijo) so spodvite pod sedež in trup je rahlo nagnjen naprej. Ta položaj daje dodatno pogonsko moč, zaradi uporabe celotnega trupa, vključno z izkoriščanjem njegove teže. Gibanje kolesa lahko povzročite že zgolj s tem, da se s težo trupa naslonite na gonilke.

V klečeči poziciji je možno doseči optimalni izkoristek poganjanja, saj je moč še bolj enakomerno razporejena čez celoten obrat gonilk. V potisni fazi, trebušnim mišicam pomaga lastna teža trupa, s katero gonilko potiskamo vstran od telesa in dol proti tlom. Trup se pa istočasno nagiba naprej. Potisna faza nato gladko preide v potezno, kjer istočasno z vlekom gonilk proti sebi in navzgor, vračamo trup v pokončni položaj. Te faze si tekoče sledijo ena za drugo in ustvarjajo zelo enakomeren in učinkovit človeški pogon.

Zaradi suoporabe trupa je možno uporabiti daljše gonilke. Daljša gonilka pomeni daljši vzvod. Daljši vzvod in večja moč rezultirata v večjem momentu, kar posledično pomeni večjo hitrost. Možnost mišičnega krča je kljub večjim silam manjša, ker se za pogon uporabljajo večje mišične skupine v trupu. In dosežene hitrosti tako segajo tudi preko 50km/h.

Pomembno: Za ustrezno izbiro ročnega kolesa je potrebno upoštevati posameznikovovo situacijo. Katere mišične skupine lahko kontrolila in v kolikšni meri. V primeru prešibkih mišičnih skupin nad pasom (predvsem hrbtne mišice), je lahko uporaba sedečega kolesa brez naslona ali klečečega ročnega kolesa problematična in vodi do morebitnih mehanskih poškodb hrbtenice. Do teh lahko pride zaradi pomanjkanja mišične podpore kostni strukturi.

Aprila 2012 smo imeli v Sloveniji na obisku Thomasa Schmickinga in spodaj si lahko ogledate kratek utrinek iz testiranja njegovih koles na Vranskem. Med drugim boste videli tudi del merilnega postopka za dirkalno ročno kolo:

UCI klasifikacija ročnih kolesarjev

Pred udeležbo na UCI certificiranem tekmovanju, morate pridobiti ustrezno kvalifikacijo. Vsak razred invalidnosti zahteva ustrezno ročno kolo in barvo čelade. Neustreznost kolesa in/ali čelade, vodi v diskvalifikacijo.

Ročna kolesa, športni razred H1

Vključuje atlete s popolno izgubo funkcij v trupu in spodnjih okončinah. Zahtevana ležeča (AP) oblika ročnega kolesa. Barva čelade za moške atlete je modra, za ženske pa rumena.

  • H1.1 – tetraplegija C6 ali višje in izrazita oblika ataksije/atetoze/distonije
    • tetraplegiki s poškodbo v predelu vratu C6 ali višje
    • popolna izguba stabilnosti trupa in funkcionalnosti spodnjih okončin
    • omejen izteg komolca z mišičnim rezultatom 6
    • omejen oprijem
    • omejeno delovanje termo regulacijskega sistema
    • okvara simpatičnega živčevja
    • druge vrste poškodba, ki ustreza profilu
    • izrazita oblika ataksije/atetoze/distonije in omejitev iztega komolca
    • simetrična ali asimetrična kvadriplegija z najmanj tretjo stopnjo spastičnosti v spodnjih in gornjih okončinah
  • H1.2 – tetraplegija C7/8 in izrazita oblika ataksije/atetoze/distonije
    • tetraplegiki s poškodbo v predelu vratu C7/8 ali višje
    • popolna izguba stabilnosti trupa in funkcionalnosti spodnjih okončin
    • druge vrste poškodba, ki ustreza profilu
    • okvara simpatičnega živčevja
    • izrazita oblika ataksije/atetoze/distonije brez omejitev iztega komolca
    • simetrična ali asimetrična kvadriplegija z najmanj drugo stopnjo spastičnosti spodnjih in gornjih okončin

Ročna kolesa, športni razred H2

Vključuje atlete z zelo omejeno stabilnostjo trupa in s popolno izgubo funkcij spodnjih okončin. Zahtevana ležeča (AP) oblika ročnega kolesa. Barva čelade je za oba spola bela.

  • H2.1
    • paraplegiki s poškodbo med Th1 in Th3
    • zelo omejena stabilnost trupa
    • okvara simpatičnega živčevja
    • druge vrste poškodba, ki ustreza profilu
  • H2.2
    • paraplegiki s poškodbo med Th4 in Th10
    • omejena stabilnost trupa
    • okvara simpatičnega živčevja
    • druge vrste poškodba, ki ustreza profilu
    • zmerna kvadriplegija z/brez ataksije/atetoze
    • izrazita hemiplegija
    • izrazita diplegija in ataksija/atetoza
    • nevrološke okvare z najmanj prvo stopnjo spastičnosti gornjih okončin

Ročna kolesa, športni razred H3

Zahteva se ležeča pozicija ročnega kolesa a se poleg AP (poganjanje z rokami) dovoljuje tudo ATP pogon (poganjanje s trupom in rokami). Barva čelade je za oba spola rdeča.

    • paraplegiki s poškodbo vretenca T11 ali nižje
    • brez funkcionalnosti ali omejena funkcionalnost spodnjih okončin
    • normalna ali skoraj normalna stabilnost trupa
    • druge vrste poškodba, ki ustreza profilu
    • nepopolna izguba funkcionalnosti spodnjih okončin a z drugimi težavami, ki preprečujejo varno uporabo klasičnega kolesa, tricikla ali klečeče pozicije na ročnem kolesu
    • diplegija in ataksija/atetoza/distonija (skoraj normalen UE) hemiplegik s spastičnostjo najmanj tretje stopnje, bolj prizadete spodnje okončine

Ročna kolesa, športni razred H4

Atleti, ki so zmožni kolesariti v klečeči poziciji, morajo tekmovati kleče in bodo glede na to tudi klasificirani. Če atlet ni zmožen kolesariti kleče, se prekvalificira v kategorijo H3. Barva čelade je za oba spola črna.

    • paraplegiki s poškodbo vretenca T11 ali nižje
    • brez funkcionalnosti ali omejena funkcionalnost spodnjih okončin
    • dvojna amputacija pod ali nad koleni
    • amputacija ene noge (AK), minimalna invalidnost zaradi amputacije pod kolenom (BK)
    • delna izguba funkcij spodnjih okončin v kombinaciji z drugimi okvarami, ki preprečujejo varno uporabo klasičnega kolesa ali tricikla
    • hemiplegik s spastičnostjo najmanj druge stopnje, bolj prizadete spodnje okončine
    • diplegik s spastičnostjo druge stopnje v obeh nogah
    • blaga do zmerna ataksija ali atetoza

_________________
AP – arm powered: uporabljajo se mišice v rokah, ramenih in prsnem košu (ležeči in sedeči položaj z naslonom)
ATP – arm trunk powered: za pogon se izkorišča cel trup (sedeča in klečeča pozicija)

* slike položajev na kolesu iz dokumenta HANDBIKES Arm-Power versus Arm-Trunk-Power, An Ergonomic Classification of Handbikes, Kees van Breukelen M.D. (spletna stran doubleperformance.nl)

UCI Pravila povzeta po dokumentu: UCI pravilnik – Paracycling