Ročno kolo? Ja, prav ste prebrali, tudi z rokami je možno kolesariti. In na “normalnem” terenu dejansko parirati tudi klasičnim kolesarjem. Razdalje do 100km niso noben problem.

Prav mogoče je, da še nikoli niste videli ročnega kolesarja, saj nas v Sloveniji res ni veliko. Kakšnih trideset bi nas pa verjetno našteli… In vmes se najdemo tudi hodeči, ki kolesarimo z rokami zaradi užitka. Je pa tudi odlična alternativa za vse, ki imate takšne ali drugačne težave s spodnjimi okončinami in ne morete kolesariti, pa bi si to vseeno želeli.

Kaj je to ročno kolo?

Ročno kolesarjenje se je razvilo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja in prihaja izpod peres razvijalcev alternativnih vozil na človeški pogon (HPV – human powered vehicle). Primerno je za vse, ki ne morete poganjati z nogami (amputacija, paraplegija, tetraplegija), kakor tudi za tiste, ki bi zgolj želeli dodatno ojačati gornji del telesa. Ročno kolo je namreč dober pripomoček za aerobno vadbo, ki intenzivno vključuje trup in roke. Kot je pred leti zapisala novopečena ročna kolesarka Ivana:

“Ko je človek na invalidskem vozičku, je kar malce problem početi karkoli ‘aerobnega’. Če človek lahko teče, se lahko dobro prediha in se spoti, kar je z vozičkom neizvedljivo, saj vendar sediš in si bolj kot ne v mirovanju, kljub temu, da roke delajo. Zadovoljno razglašam, da je ta problem povsem eliminiran, ko se usedeš na handbike in oddirjaš. Spotiš se, pa kako! Eureka!!!”

Ročno kolo kot športni pripomoček, je za razliko od specializiranih invalidskih vozičkov, primerno skoraj za vsakogar – je izredno dostopen šport in ni namenjen zgolj tekmovanju, ampak tudi za rekreacijsko kolesarjenje. Ročna kolesa so bila prvič udeležena na paraolimpijskih igrah leta 2004 in njihova popularnost strmo narašča. Kolo na ročni pogon vzpostavlja most med invalidi in drugimi športniki, ker jim omogoča, da se lahko pridružijo prijateljem na kolesarskih potepih ali skupnemu družinskemu kolesarjenju.

Treba je poudariti, da ročno kolo ni invalidski voziček in eno z drugim ni povsem primerljivo. Je tako kot bi primerjali tek in kolesarjenje. Z ročnim kolesom je možno dosegati višje hitrosti, predvsem zaradi bolj aerodinamične konstrukcije in prilagodljivih prestavnih razmerij. Hkrati pa omogočajo veliko več prilagoditev potrebam kolesarja in odprejo svet kolesarjenja skoraj vsem stopnjam invalidnosti. Medtem ko so dirkalni vozički namenjeni zgolj dirkanju, pa namembnost ročnega kolesa ni tako ozko usmerjena. Lahko se odločite za enega in z njim kolesarite po lokalnih poteh, greste na kakšno daljše potepanje ali se prijavite na tekmovanje. Obstajajo celo MTB različice ročnih koles namenjene brezpotjem, ki sicer zahteva precej močnejše roke, a se da to nadomestiti s pomočjo elektromotorja.

Različice ročnih koles

— Pokončno ročno kolo (upright handcycle) je namenjeno tistim, ki želijo zgolj razgibavanja ali rekreacije in so novinci v svetu ročnega pogona. Obstajajo tudi v obliki priklopa za obstoječ invalidski voziček (adaptive bike). Niso pa namenjena večjim razdaljam in zaradi visokega težišča niso primerni za hitrosti nad 25km/h. Običajno imajo osne menjalnike z 8 prestavami in klasičen princip krmiljenja. Njihova prednost je zaradi višjega sedišča bolj preprosto sestopanje, kot pri drugih oblikah ročnih koles.

prikljucek-za-invalidski-vozicek-rocni

— Ležeče ročno kolo obstaja v več različicah in sicer se delijo glede na princip krmiljenja: krmiljenje s sprednjo vilico (fork-steer) in krmiljenje z nagibanjem telesa (lean-to-steer). Druga delitev pa se nanaša na položaj gornjega dela telesa: ležeči položaj je bolj aerodinamičen in omogoča poganjanje zgolj z rokami, pokončni (trunk-powered) položaj omogoča aktivacijo celotnega zgornjega dela telesa in s tem aktivira dodatne mišične skupine, ki sodelujejo pri poganjanju.

Ležeča ročna kolesa uporabljajo standardno kolesarsko opremo in so običajno serijsko opremljena s 27 stopenjskim menjalnikom. Kolo s pokončno pozicijo kolesarja ima gonilke pozicionirane nizko in daleč naprej, kar omogoča kolesarju, da si pri poganjanju dodatno pomaga še s težo trupa in s tem na gonilke prenese več moči in lahko kolesari hitreje ter dlje časa. Je pa zato potrebno imeti deluječe mišice v predelu pasu, kar zmanjša krog potencialnih uporabnikov.

ležeči HandBike z vodoravno in pokončno pozicijo (photo Sandra Winzer)

ležeči HandBike z vodoravno in pokončno pozicijo (photo Sandra Winzer)

V ležeči poziciji je kolesar naslonjen na sedež – dejansko leži na kolesu in mišic v predelu pasu ne potrebuje. Gonilka je pozicionirana nekoliko višje in bližje kolesarju, da se lahko naslon sedeža uporablja kot podpora za večji potisk. Trup med poganjanjem miruje. Zaradi močno nagnjenega naslona, je zračni upor izredno nizek in je ta oblika na dirkah najbolje zastopana.

Gledano na princip krmiljenja, je bolj razširjena različica krmiljenja s sprednjo vilico. Uporablja standardno obliko okvirja, kjer je prednja vilica ločena in se giblje neodvisno. Ta zgradba omogoča uporabo kolesa širši skupini invalidov. Večina teh koles ima prilagodljive nosilce nog, prilagodljiv naklon sedeža in možnost nastavitve pozicije gonilke.

Različica ročnega kolesa, ki za krmiljenje uporablja nagib telesa, ima okvir sestavljen iz dveh delov. Prednje kolo se nagiba skupaj s sedežem. Tako kolesar zavija z nagibom celotnega telesa. Za obladovanje takšnega načina krmiljenja je potrebno nekaj vaje a je veliko kolesarjev, ki jim je ta princip bolj všeč, ker daje občutek lebdenja. Je pa ta izvedba bolj primerna za paraplegike z nižjo stopnjo invalidnosti. Dejansko pa ni nekih bistvenih prednosti oz. slabosti ene ali druge oblike krmiljenja. Gre bolj za želje in počutje kolesarja.

— Klečeče ročno kolo je primerno za tiste z nižjo stopnjo invalidnosti ali amputiranim. Na teh kolesih kolesar namreč kleči in je nagnjen naprej. Pri poganjanju se uporablja teža trupa in v tej poziciji pripomore največ. Ta oblika ročnih koles je najbolj pisana na kožo amputiranim, ki jim ni potrebno spodvijati nog pod zadnjico in hkrati sodijo ta kolesa med najlažja zaradi kompaktne konstrukcije.

slika: klečeče ročno kolo

Vse vrste koles, ki smo jih do sedaj omenili, so tricikli in so s tem primerna tudi za tiste, ki imajo težave z ravnotežjem. Obstajajo pa tudi enosledna ročna kolesa, ki so namenjena tako paraplegikom, kot zdravim športnikom, ki bi želeli kolesariti z rokami. Nekatere enosledne izvedbe imajo pomožna kolesa, ki preprečujejo, da bi se pri nižjih hitrostih, ko je težje vzdrževati ravnotežje, prevrnili. Zelo znani izdelovalec ročnih koles Georgi Georgiev je izdelal celo MTB različico enoslednega ročnega kolesa glede na želje stranke, kar pomeni da so možnosti skoraj neomejene.

slika: Varna Marathoner (Georgi Georgiev)

Ročna kolesa oz. ročne ergometre redno uporabljajo predvsem invalidi in nekateri traitlonci, ki se zavedajo pomembnosti aerobnega treninga z zgornjim delom telesa za plavalni del triatlona. Vsekakor pa ročna kolesa niso namenjena zgolj invalidom. Zakaj ne bi vsi vključili nekaj aerobne vadbe za gornji del telesa v svoje vadbene programe? Res je, da na primer eliptični trenažer vključuje tudi roke, a se ročaji premikajo tudi če jih ne držite, kar pomeni, da dejansko vse delo opravljajo vaše noge in spodnji del telesa.

Po drugi strani veslač dosti bolj obremenjuje trup in roke, ampak ga tisti z omejenim gibanjem v spodnjih okončinah ne morejo uporabljati. Če torej imate kakršne koli poškodbe, ki vam preprečujejo aktivnosti z vključevanjem spodnjega dela telesa, lahko z ročnim kolesarjenjem dodatno popestrite svoje vadbe in se v lepem vremenu tudi kam zapeljete.

Potrebno pa je opozorilo, da aerobne vaje gornjega dela telesa v primerjavi z intenzivno rabo spodnjih okončin, precej bolj vplivajo na krvni tlak in se je v primeru znanih ali predvidenih težav (hipertenzija,…) pred vadbo potrebno posvetovati z osebnim zdravnikom ali specialistom.

Zgodbe ročnih kolesarjev

Babica na ročnem kolesu

Heleni Hines je multipla skleroza preprečila udeleževanje na tekaških maratonih, ki jih je zmeraj s takšnim veseljem odtekla. Zaradi težav s sklepi je presedlala na ročno kolo, ki ji omogoča športno vadbo brez neposrednega stika s tlemi in leta 2010 se je pri svojih 63. letih udeležila tekaškega maratona v New Yorku z ročnim kolesom. Ciljno črto je prečila s časom dveh ur in dveh minut, ter tako premagala vse druge udeleženke na ročnih kolesih. Na cilju je od navdušenja zavpila: “Babica je zmagala! Babica je zmagala!” Najbolj neverjetno je to, da ima od leta 2006 umetno ramo, ki kot pravi sama, ji sploh ne dela težav: “Potrebno je zgolj pridobiti ustrezno mišično strukturo”

slika: Helene Hines na cilju

Helena pravi, da vsak sistem v njenem telesu dela bolje zaradi ur, ki jih preživi na ročnem kolesu in na koncu prida še: “Naredi te srečnega. Nikoli ne boste našli nekoga na ročnem kolesu, ki se ne smehlja.”

Z rokami preko Himalaje

Cecil in Nataniel iz Francije, sta svoje medene tedne preživela na kolesarjenju po severni Evropi in s prečenjem Himalaje. Nataniel je vseh 2.000km od Sringar-ja (Kašmir) do Gangotri (Uttarakhand) prekolesaril z rokami, Cecil pa ga je spremljala na ležečem triciklu.

slika: z ročnim kolesom preko Himalaje

Njuno potepanje je potekalo od 19. avgusta, do 8. oktobra 2010. Sedem tednov potovanja, od tega 41 dni na kolesu. Na pot sta se odpravila povsem samostojno, brez podpornega vozila. Nataniel je bil tako primoran poleg osebne prtljage in hrane, celo pot prevažati še svoj invalidski voziček, ki ga je pripel na, za slab teren prilagojen Schmicking HandBike.

Zakaj sta se odločila za tak podvig?
Za Himalajo zato, ker obožujeta gore in sta želela odkrivati Gore našega planeta.
S kolesom zato, ker je to idealen način potovanja, da sleherni kilometer uživaš v pokrajini, ki te obdaja. Ker ti omogoča premagati zadostne razdalje in sočasno dovoljuje direkten stik z okoljem.
Indija zato, ker je do kolesarja najbolj prijazen del Himalaje. Hkrati pa tudi zaradi izbrane poti, ki jima je omogočala raznolikost pokrajine: zelene doline, visoki puščavski platoji, impresivni ledeniki, zasneženi vrhovi in cestni prelazi nad 5000mnv.

Po končani turi sta povsem navdušena. Potovanje je bilo kljub nekaj nevšečnostim (nemiri v Kašmirju, uničujoče poplave v Ladakhu) in velikim naporom (od plazov uničene ceste, iskanje alternativnih poti, dež, slabe ceste,…) zelo uspešno. V celoti jima je uspelo premagati začrtano pot in celo obiskati Uttarakhand, kar ni bilo v prvotnem načrtu.

Sta vam ti dve zgodbi vzbudili željo po ročnem kolesu? Odločitev za nakup ročnega kolesa glede na vse te različice vsekakor ni preprosta, še posebej če ga pred nakupom nimate možnosti preizkusiti. Veliko je odvisno od vaše stopnje invalidnosti in/ali želje po obliki kolesarjenja. Dodatne informacije o vseh omenjenih različicah ročnih koles lahko najdete na portalu udobnoposvetu.si, kjer boste lahko prebrali tudi marsikatero osebno zgodbo posameznikov, ki so spoznali svobodo, ki jo lahko nudi ročno kolo.

DOGODKI: srečanja ročnih kolesarjev.

AKTIVNOSTI: parakolesar.si – urganizirala se je skupina tekmovalnih ročnih kolesarjev, ki so aktivni od leta 2013 naprej.