Ko že izvir pitne vode prikliče nasmeh na obraz

Kdor še ni dal skozi podobne poti, bi zagotovo mislil, kako si bom oddahnil, ko bom zaplaval v Črnem morju. Pa ni točno tako. Občutki v danem trenutku so mešani. Res si vesel, da si dosegel svoj cilj, ker si že utrujen in bo počitek še kako prav prišel, ampak kaj pa sedaj? Prispel si do cilja in veš, da te čaka dan ali dva počitka, ampak potem bo potrebno obrniti in se vrniti nazaj domov. Domov v ustaljeni ritem, kjer imaš vsega v izobilju, toplo vodo za tuširanje, kruh, pečen zrezek, mehko in toplo posteljo,… Ampak ali rabiš vse to?

Kaj čutimo, ko doma v kuhinji odpremo pipo s pitno vodo? Ko imamo na mizi pred seboj obilno kosilo? Ko se zvečer vležemo v udobno posteljo? Bi si upal trditi, da nič posebnega. Zagotovo pa ne globinske sreče. Veselja, ki prihaja od znotraj. Na poti odmaknjeni od glavnih cest, skozi odročne vasice, kjer si vmes samo ti, cesta in narava, čutiš tisto pravo veselje že ob pogledu na pokopališče, ker veš, da si našel pitno vodo. Si iskreno vesel vsakršnega izvira pitne vode, primerne lokacije za osebno higieno, sadnega drevesa z zrelimi sadeži, odročne trgovine z nekaj osnovnimi dobrinami. Človeka, ki se ti nasmehne in s teboj deli hleb kruha ter svežo kumarico,… Sreča je v drobnih stvareh in manj kot imaš, bolj jo občutiš. Tisto pravo srečo, ki je v vsakdanjiku marsikdo sploh več ne pozna. Zato kljub temu, da nimam pravih popotniških izkušenj, zdaj razumem kaj pomeni “reverse culture shock” in kaj predstavlja za nekoga vrnitev domov po več letih takšnega potovanja. Ko kar naenkrat ne občutiš več tiste globinske sreče, ki te je prej spremljala iz dneva v dan na vsakem koraku. Bolj odročni kot so kraji in dlje kot traja takšna pot, težje se je vrniti nazaj v družbo, kjer imamo vsega v izobilju. No, vsaj tako si mislimo,…

Turistov je na plaži kar mrgolelo ampak nobenih tujcev, sami Bolgari. Cene v restavraciji pa so kljub zgolj domačim gostom bile precej evropske. Sprva me je malo skrbelo za moje reči, a se je izkazalo za odvečno, saj mi v dveh dneh ni nič zmanjkalo. Tudi preganjal me ni nihče. Dva dni sta hitro minila in treba je bilo zopet sesti na kolo. Oče si je zaželel, da bi mu prinesel nekaj morske vode in tako sem poiskal prazno plastenko ter jo napolnil z vodo in nekaj mivke. Košček Črnega morja tako potuje z menoj nazaj v Slovenijo.

Ob sončnem vzhodu sem se še zadnjič ozrl po morju in se s težkim srcem odpravil nazaj proti severu, v smeri mesta Ruse. Tisti trenutek bi se z veseljem odpravil na kolesarjenje okoli in okoli Črnega morja, če bi imel čas… Ali pa je to zgolj izgovor?

Kadar imam med načrtovanjem poti možnost izbrati nekoliko daljšo ravninsko različico, ali pa jo mahniti naravnost preko hriba, bom običajno izbral hrib, čeprav se potem zmeraj sprašujem, kaj mi je tega treba,… Tako je bilo tudi tokrat.

Sočne maline in božanska voda

Dopoldne sem si privoščil minutko počitka, z glasbo v ušesih, kar sredi križišča. Senca se je res prilegla, prometa pa tako ni bilo. Z naslonjeno glavo na naslonjalu trikolesa, sem užival v glasbi, ko zaslišim nek glas. Sprva niti nisem odreagiral, da je moral gospod čisto do mene in že skoraj kričati. Ko končno odprem oči, zagledam neznanca kako strmi vame in mi ponuja polno dlan malin. Pogledam ga začudeno. Njega in maline, pa zopet njega in vprašam, kje jih je dobil? Obrne se nazaj in pravi, da nabirajo maline v tistem nasadu zadaj. In res. Očitno sem se ustavil ravno na pravem mestu. Privoščim si nekaj malin, spregovorim nekaj besed, ter odbrcam naprej. Pesem tega dne je zagotovo The American Dream od Madonne, saj se je kar vrtela in vrtela.

Nekaj kilometrov predno sem se od ceste skozi dolino odcepil v klanec, sem na robu cestišča zagledal povsem nov žebelj. Prešinilo me je, da bi ga moral pobrati. Gledal sem ga in se celo še ozrl za njim, ko sem bil že mimo, a nisem stegnil roke. In ostal je tam. Še danes mi je žal, da ga nisem takrat pobral in verjetno ga nikoli ne bom pozabil. Pa je bil zgolj navaden žebelj,…

Bil je res vroč dan. Zavijem levo proti kraju Lisi vrah in brcam v klanec. Nikjer nikogar, opustošena pokrajina okoli in okoli. Vse je suho, meni pa počasi zmanjkuje vode. Če imam možnost izbrati ravnino ali klanec, bom izbral klanec in zato sem zdaj tukaj. “Zakaj sem tako neumen?” je vprašanje, ki si ga ob takih priložnostih zastavim. Nekaj višincev kasneje, desno zagledam hiše in dva domačina nekaj zidata. Pozdravim ju in vprašam za vodo. Pravita, da jo lahko dobim in vesel takoj izlijem preostanek iz bidona. A sem bil malo prehiter, saj mi obrazložita, da njuna voda ni pitna. “Uf, to pa ni dobro” pomislim,… “V tej vročini pa brez vode?!” Na mojo srečo izvem, da je na vrhu klanca v vasici Vojvoda, izvir s pitno vodo. “Super! V tej vročini brez vode in v klanec,… si pa res pameten, da tako na hitro izliješ vodo.”

Pa se je izkazalo, da res ni bilo daleč in sem preživel. Na trgu vprašam kje bi lahko našel izvir. Napotijo me nekoliko naprej, kjer zagledam belo steno, iz katere v večih curkih teče voda. Vstanem iz kolesa in se z bidonom napotim proti vodi. Pred mano do izvira stopi mladenič, iz stene vzame zajemalko in si privošči nekaj požirkov. Stopim zraven in počakam na vrsto. Voda je enkratna! Tako okusne vode še nisem kdaj pil! Pijem iz dlani in voda kar izginja, kot da bi imel luknjo v želodcu. Ta voda je kot mleko! Napolnim bidon in popijem še nekaj požirkov. Kar ne morem nehati. Sprehodim se do kolesa in iz prikolice vzamem še dve rezervni plastenki ter ju napolnim s to res okusno vodo. Do mene pride domačin, ki spregovori v angleščini. Ponudi mi, da me fotografira ob izviru, ker sem mu tako navdušeno razlagal kako dobro vodo imajo. Tako sem si privoščil še nekaj požirkov vode iz težke zajemalke, iz katere pije verjetno kar cela vas. Res zanimivo in če me kdo vpraša kaj bi izbral, če imam na razpolago ravnino ali hrib, bi mu odgovoril: “Izbral bi hrib.” Zakaj? Če bi šel po ravnem, ne bi pil te krasne vode iz z vodnim kamnom obložene jeklene zajemalke.

Okrog poldneva sem v bolj ravninskem delu proti mestu Ruse, naletel na trgovino Penny market. Imeli so kurjo šunko! Od Hrvaške naprej nisem videl tako založene trgovine in sendvič se je resnično prilegel!

Pozno popoldne sem našel idealen prostor za nočitev in časa je bilo na pretek, zato se lotim priprave večerje. Kar naenkrat mimo mene pribrni nekaj velikega. Sploh ne opazim kaj. Niti ne minuto kasneje, zopet. Hmm, kaj je to? Kačji pastirji! Vse polni jih je. Letajo čisto blizu mene. Kaj se dogaja? Jedo komarje!! Enkratno! Okoli sebe imam naravno zaščito proti komarjem! Očitno je nekje blizu kakšno jezero, ker se komarji kar nabirajo, ampak nihče ne pride do mene. Kačji pastirji jih pobirajo tudi zgolj nekaj centimetrov vstran. Neverjetno kakšne akrobacije! Njim v zahvalo, sem lahko brez pikov nadležnih komarjev, skuhal in pojedel večerjo. Sploh nisem vedel, da kačji pastirji jedo komarje. A ne bi mogel biti bolj vesel njihove družbe!

Romunija, dežela presenečenj

Priznam. Bilo me je strah te države. Imel sem neprijeten občutek, ko sem se preko mostu podal v Romunijo. Niti približno nisem vedel, kaj me čaka na drugi strani. Na drugi strani reke, na obronkih mesta Gregoriev, so me preverili policaji in me opozorili na previdnost v predelu kamor sem nameraval. Ne najbolj prijetna dobrodošlica, ki me je vzpodbudila, da sem jo kakor hitro je bilo mogoče, popihal na drugo stran mesta. Vse kar mi je ostalo v spominu, so viseči kabli in cesta v izgradnji, ter glasni zvoki gruče ljudi, ki so nekaj kričali za mano…

A ni zmeraj vse tako kot ste zdi na prvi pogled. Peljal sem skozi nekaj naselij in po dolgem času videl urejeno nogometno igrišče! Urejena pokopališča. Ljudje tukaj skrbijo za svoje hiše, ograjo in okolico. Pogosto so ograje betonske in precej visoke. Pred ograjo ob cesti so večinoma posajene slive in tako kot v Bosni ter Srbiji, imajo domačini navado v skupinah sedeti pred ograjo ob cesti. Sem dobil celo povabilo na pijačo in k sreči je eden iz druščine znal vsaj malo angleško, da smo lahko spregovorili nekaj besed. Še kako prav bi tukaj prišlo znanje italjanskega jezika…

Kar nekaj kilometrov kasneje, ko sem že izgubil svoj strah, so ob cesti v bifeju sedeli domačini in bežno sem opazil tudi policijski avto. Ker so vsi strmeli vame, sem pozdravil a se nisem ustavljal. Ko sem bil že mimo, je nekdo glasno zažvižgal za mano a sem zgolj pomahal in brcal naprej. Čez nekaj trenutkov pa je mimo mene pripeljal policijski avto in se ustavil pred mano. Kaj pa zdaj? Skušal mi je obrazložiti, da naprej ne smem, da se moram obrniti. A mi ni znal pojasniti zakaj in je po nekaj poskusih pokazal, naj grem za njim. Sledil sem mu kolikor hitro je šlo cca 3km do makedama, kjer me je čakal sloneč na avto. Pokazal mi je cesto pred nama, čes da ni primerna zame, da je slab teren in bolje da se obrnem. Ob pogledu na cesto mi ni bilo jasno zakaj ne bi smel naprej. Razen prometnega znaka za prepovedan promet, je cesta izgledala povsem solidno. Jaz sem na vsak način želel naprej, on pa ni bil ravno navdušen. Po zemljevidu sva skupaj iskala alternativo, a je bila edina druga možnost ta, da se vrnem v Gregoriev in izberem severno povezavo do Aleksandrije. Jaz seveda nisem bil za takšno možnost in sem na koncu vprašal, če mi dovoli iti naprej, da bi pa vseeno poskusil. Vdal se je moji trmi in me pustil mimo.

Nad makedamom nisem sicer ravno navdušen, ampak se je ta kar hitro končal in znašel sem se na široki blatni cesti. V tako suhih razmerah, je blato povsem gladko in na moje veselje sem hitro napredoval. Sredi dneva je bila vročina neznosna in nikjer nobene sence. Sama ravnina in polja na vsako stran. Niti enega drevesa. Po kakšnih 20km sem končno naletel na drevo in ko sem se vstal s kolesa, sem imel zadnjico tako mokro, da sem lahko stisnil oblačila in je kapljalo z mene. To se mi še ni kdaj zgodilo… Cesta je bila zmeraj ožja in ožja. Široka blatna pot se je kmalu spremenila v dve ozki stezici s travo na sredini. Nič kaj mi to ni bilo všeč, a sem vseeno upal, da mi uspe. Bil sem trdno prepričan da nazaj ne grem. Ne vem pa, kaj bi v takšni situaciji storil brez GPS naprave, ki mi je pomagala za mojo samozavest, saj sem vedel, da sem v pravi smeri.

Ko prekršiš lastno pravilo

Ceste, ki so asfaltirane so tukaj boljše kvalitete kot v Bolgariji. Ni lukenj, ampak je pa zato zelo malo asfaltirano. Bolj ali manj samo glavne ceste. Vse ostalo je makedam in to precej grob makedam. Tudi v naseljih so vse stranske ulice brez asfalta. Tako kot imamo pri nas na podeželju pred hišo parkiramo avto, imajo tukaj privezanega osla. Težko je bilo najti dober prostor za nočitev, ker so ljudje pozno v večer na poljih in vrtovih, saj je čez dan tako vroče da ni za vzdržat… Največji problem v Romuniji so vsekakor divji psi. Teh je res ogromno in pogled nanje ni ravno prijeten. Še posebej ne v tako velikem mestu, kot je Craiova.

Pred Craiovo sem namreč naredil svojo največjo napako na poti. Nisem se držal načrtovane poti in nisem upošteval lastnega pravila, da se ne smem približati velikemu mestu. Ker je bilo v soboto na cesti proti Craiovi malo prometa, sem se namreč odločil kar nadaljevati proti mestu. Žal mi pred mestom ni uspelo najti ustreznega prostora za prespat in sem bil prisiljen kolesariti skozi. A me je na drugi strani čakalo presenečenje. Skorajda bi lahko rekel, da avtocesta z ogromno prometa in kamioni… In gosto naseljeno… Ni in ni hotelo biti kakšnih polj koruze ali gozda. Moral bi se bil držati prvotnega načrta in pred mestom zaviti v hribovje.

Romuni imajo pred hišo parkiranega osla

mestni Romi pa Mercedesa

Kot bi se vozil skozi Hollywood sceno

Krajevne table so res predimenzionirane 😉

Romunija ni zame. Premalo asfaltiranih cest in je zato ves promet skoncentriran na njih. Ljudje so vredu, trgovine približno tako založene kot v Bolgariji ali Srbiji, ampak prometa je pa bistevno preveč… Karpati so krasni – kot eno veliko Pohorje. Ko bi le bilo manj prometa, bo ti bil raj za kolesarjenje… Vmes sem del poti užival v pravem paradižu. Krasne hribovske vasice, tiste za Karpate tipične kopice sena, prostora za šotor kolikor ti srce poželi,…

V eni izmed vasic sem se za malico ustavil pred trgovino ob cesti, ki je imela spredaj klopco v senci mogočnega drevesa. Po tleh je ležalo na tisoče pivovskih zamaškov. V trgovinici sem kupil pašteto, pol hleba kruha in velik višnjev kolač iz kakavovega biskvitnega testa, prelitega s čokolado. Neke vrste srnin hrbet, kot je moja babica včasih poimenovala tako pecivo. Vsedel sem se zunaj na klopco, položil kolač ob sebi na klop in si odrezal kos kruha. Kako se prileže svež kruh s pašteto!

Jaz se pridno bašem z mojo malico, ko stopi predme gospod v delovni obleki in me v šali vpraša, če mu prodam kolo. “Žal ne morem, ker moram s kolesom še do doma. Sem bil do Črnega morja in se zdaj vračam v Slovenijo.” Sej kaj dosti se nisva razumela, ker očitno ni znal angleško. Malo je še zamišljeno opazoval kolo in nato odšel.

Čez nekaj časa pa gre mimo mene v trgovino, pride ven z vrečko in mi jo pomoli. Odkimal sem, češ, da nič ne potrebujem, a je vztrajal in jo odprto položil na klop zraven mene rekoč, da je to zame. V vrečki je bilo nekaj paradižnikov in velika sveža kumarica… Odkimam in pogledam proti njemu ter pravim “Ne hvala, ni treba.” On pa se samo nasmehne in reče nekaj v stilu, da je treba jesti vitamine. Kako sem bil presenečen in naenkra ga že ni bilo več. Moram priznati, da se je zelenjava res prilegla, ampak običajno je na poti ne kupujem. Kako preprosto lahko ostaneš brez besed. Nek tujec mi je šel v trgovino kupiti zelenjavo, ker je videl da jem samo kruh s pašteto…

Šele ko sem se odpravil naprej, sem ga videl na zidarskem odru hiše čez cesto. Takrat sem bil še vedno tako šokiran, da sem se mu samo nasmehnil in se odpeljal naprej. Žal mi je, da nisem stopil do njega in ga vprašal za naslov…

Skozi časnovni stroj nazaj v sedanjost

Na madžarski strani meje sem dobil občutek, da sem ravno pripeljal iz časovnega stroja. Že v prvem naselju sem našel bankomat, kjer sem dvignil lokalno valuto. V prvem manjšem mestecu, sem v majhni prodajalnici našel tako krasno pecivo, da se mi je kar srce smejalo. Na pultu sem zagledal nekaj hlebčkov z različnim polnjenjem. Vsi so izgledali krasno! Kupil sem dva višnjeva zavitka, en višnjev hlebec z vanilijevo kremo in enega jabolčnega v istem stilu. Ob takšnih priložnostih zmeraj kupim še liter gostega sandega soka in ga običajno izpraznim kar pred trgovino. Tokrat sem kar stoje pojedel vse kar sem ravnokar kupil. In ker je vse tako hitro zmanjkalo, sem se seveda vrnil v trgovino in kupil še preostala dva jabolčna hlebca, ker je to edino še ostalo. Uspelo se mi je zadržati in ju spraviti za kasneje.

Zadnji kraj v Romuniji

Na Madžarski strani

Sledilo je 20km asfaltirane ceste samo zame. Po izkušnjah s prometnimi cestami v Romuniji, je bil to pravi raj. Na koncu sem moral skupaj z domačinom, počakati na trajekt, ki naju bo spravil čez reko. Malo sva govorila in ko sem mu povedal o moji poti, je dejal, da je zdaj vesel, ker je zamudil trajekt in me je spoznal. Češ, da že dlje časa razmišlja o kakšnem potepu s kolesom, pa nikoli ni zbral dovolj poguma. Upam, da mu je moje pripovedovanje dalo dovolj motivacije, da se bo končno le odločil in se odpravil na pot. Pa ne zgolj on, mogoče tudi kdo od vas, ki se je prebil skozi to moje pisanje.

Tistemu šoferju s parkirišča na hrvaški meji pa sem odvrnil, da on bi sicer za 2.500€ res imel en mesec “all inclusive” z erotičnimi maserkami, ampak jaz bom s tem istim kolesom tudi prihodnje leto na podobnem potovanju, on bo pa moral nabrati dodatnih 2.500€ 😉