Kapist Nejc s triciklom čez Slovenijo

Domov/kljub zdravstvenim težavam/Kapist Nejc s triciklom čez Slovenijo

Kapist Nejc s triciklom čez Slovenijo

Jernej Sluga ja letošnjo jesen s triciklom ICE Adventure prekolesaril Slovenijo od Hodoša do Pirana. Glede na popularnost te relacije, bi mogoče kdo vprašal: “kaj je to tako posebnega?” Po preživeti kapi lahko Nejc uporablja zgolj levo roko in nogo. O sebi je na kratko zapisal:

“Star sem 17 let. Toliko jih je minilo odkar me je zadela možganska kap. Od takrat štejem na novo. Vse in vsi štejejo.

19. januarja 1998, me je v starosti 39 let zadela huda možganska kap. Bolezen je prišla povsem nepričakovano, brez vsakih opozorilnih znakov. Tudi po številnih preiskavah zdravniki niso uspeli odgovoriti na moj »Zakaj?«.”

kapist-Nejc-prvi-dan3

“Zamisel je nastala že spomladi. Zeleno luč za realizacijo, pa mi je dala zdravnica v Soči, prim. Tatjana Erjavec. Naredila sva obremenilni preizkus in šele, ko je ona prikimala, da smem na okoli 370 kilometrov dolgo pot, so sanje postale resničnost in začrtal sem pot Hodoš- Piran. Določila je tudi zgornjo mejo, kolikor smem dnevno prekolesariti. Njena privolitev je bila sestavljena iz dveh pogojev: prekolesarim lahko le 50 kilometrov na dan in srčni utrip smem dvigniti do maksimalno 110 utripov na minuto.”

Nekaj kratkih utrinkov iz Nejčevega dnevnika na poti Hodoš-Piran

“Za začetek v Hodošu sem se odločil, ker je to naš skrajni vzhod. Vsak dan sem startal okoli 10. ure, a ker je v Hodošu kar precej deževalo, sem šel na pot nekoliko kasneje. Prvo noč sem spal na kmečkem turizmu v naselju Goriški Raj in prav luštno smo se imeli. Najboljša stvar prvi dan pa je bila, da sem imel spremstvo petih kolesarjev, med katerimi je bil tudi prijatelj Primož Kališnik, urednik revije Polet.

kapist-Nejc-drugi-dan3

Drugi dan sem pravtako štartal z zamudo, saj je ponovno deževalo. Začetek je bil torej moker. Na Ptuju pa me je že pričakalo sonce in z njim tudi predsednik CVB-ja (Združenja cerebro vaskularne bolezni), Milan Čuček. Seveda sva si vzela čas za klepet in kavo. Takšnih priložnosti je bilo na poti kar nekaj in tako sem si tretji dan najbolj zapomnil po srečanju z zdravnikom nevrologom Jožetom Magdičem na Pragerskem, ki me je enako kot že prej zdravnica Erjavec spomnil, naj se držim le dveh kav na dan. Zatorej jabolko med nalivom še kako prav pride 😉

kapist-Nejc-tretji-dan3

No, tretji dan sem se v Slovenskih Konjicah srečal še s prijateljem iz gimnazijskih let, Matjažem Fortičem, čakalo pa me je tudi nekaj težjih vzponov. Tudi 14%. In ker je zopet deževalo, sem vedril kar na avtobusnem postajališču. Ta dan me je ob pomoči sledilne naprave BlackBlox našel tudi službeni prijatelj Bojan Terče z ženo. Še dobro, da sem srečeval prijatelje, saj mi je to pomagalo premagovati naporne klance, kakšen je imel tudi 16-odstotni spust. Med njimi omeniti tudi Bojana Ovco, ki me je spremljal na poti iz Frankolovega do Celja. Še najbolj pa sem se nasmejal Sandiju Sendelbachu, ki je bil nekoč hokejist v hokejskem klubu Celje. Sam sem bil takrat hokejist v Olimpiji in Sandi mi je po nesreči zlomil ključnico. Spomnila sva se tega dogodka. On je danes predsednik hokejistov v Celju in za šalo se je usedel v moje kolo. Pozdraviti me je prišel tudi kapist Franc Cesar z ženo.

kapist-Nejc-peti-dan2

Peti dan sem bil na poti med Prevojami in Vrhniko. To je bil dan, ko me je obkrožalo največ prijateljev in sodelavcev. Odšel sem tudi v svoje podjetje in nastala je skupinska fotografija. Prav tako sem se oglasil na Soči. Spet bolj na kratko, na kavi.

Preko FB in spletnega sledenja me je ta dan našel gospod Trobec z ženo in hokejistom Dušanom Lepšo. Kako je svet majhen. Na Vrhniki sem pa srečal še serviserja za moje kolo. Nekoč je delal v Rogu, celih 50 let in je tudi konstruiral specialna kolesa. Tudi meni je dodelal vsa moja prejšnja štiri invalidska kolesa. V Mantovi, kjer sem prespal, pa me je obiskal direktor Ydria Motors Jošt Rupnik, ki je tudi sam kapist.

kapist-Nejc-sesti-dan2

Šesto jutro se je začelo s številnimi prijatelji, v glavnem kapisti, pa še z enim prijateljem iz pionirskih dni, hokejistom Boštjanom Bergotom, ki sem ga srečal v Logatcu. To je bil dan, ko sem premagal pot Vrhnika – Razdrto, dolgo približno 50 km, kot mi je priporočila zdravnica.

kapist-Nejc-sedmi-dan1

Moj projekt Hodoš-Piran z Ekipo da te kap so podprli donatorji, ki so skupaj prispevali 3000 evrov. To je bilo točno toliko, kolikor stane takšen tricikel kot ga imam. Morate namreč vedeti, da ima 99 odstotkov vseh kapistov pri nas manj kot 500 evrov pokojnine in si takšnega kolesa nikoli ne bi mogli privoščiti. Bi si ga pa marsikdo želel.

Sedmi dan sem premagoval pot Razdrto – Bertoki. Fajn je bilo drveti iz Črnega kala in dosegel sem najvišjo hitrost na poti. Kar 50km/h me je neslo proti obali.

kapist-Nejc-sedmi-dan2

Ker sem bil že zelo blizu cilju, sem razmišljal kaj je meni pomenila ta pot. Tri stvari:

  1. Zdravi ljudje podcenjujete kapiste ter jih pomilujete in to je narobe. Kajit: Tudi kapisti, čeprav hodimo počasi, smo še vedno polnokrvni ljudje. In jaz sem jih želel spodbuditi, naj se rekreirajo, naj ne bolščijo samo v televizor. Zato sem ustanovil Sekcijo za šport in žur v okviru CVB-ja, v kateri se družimo fantje in dekleta. Smučamo, kolesarimo, potujemo, …
  2. S kolesarko potjo želim spodbuditi ostale kapiste k polnemu življenju.
  3. S svojo akcijo sem omogočil kapistki nakup tricikla.

Sedmi dan me je na poti obiskala tudi ekipa Televizije Slovenija, malo so me posneli in zvečer v Odmevih tudi pokazali, da sem rekel »Slovenija je fajn!«. V soboto, na zadnji dan vožnje, me je ob poti pričakala sodelavka Bojana Korošec s svojima dvema sinovoma in v rokah so držali napis »Slovenija je fajn!« To me je pa res razveselilo!

Ta dan sem prevozil kar dva predora, saj sem kolesaril po Paranzzani in na tej poti sem prvič s kolesom zapeljal tudi na makadamsko cesto. Lepši del poti je bil pa seveda zaključek; kolesarjenje čisto ob morju od Bernardina do Pirana.

Zakaj je bil cilj prav Piran? Ker je to od Hodoša najdaljša razdalja. V Piranu so me pričakali: gimnazijski prijatelj in muzikant s katerim sva nekoč skupaj ubirala strune na kitari Mitja Ferenc, direktor solin Klavdij Godnič z ženo in kapist Ali Vodopivec.

kapist-Nejc-osmi-dan3

Še najbolj me je nasmejala moja mama Vera Sluga, ki je rekla, da se je zame bala vse do Bertokov, zadnji dan pa nič več. Sem jo vprašal; »Zakaj se pa zadnji dan nisi bala zame?«, pa mi je odgovorila, da me je v petek zvečer videla nasmejanega v Odmevih in ji je padel kamen od srca. Prav tako je čisto do konca zame trepetala žena, pa tudi otroci so si oddahnili, ko so mi lahko čestitali.

By | 2016-10-22T21:06:03+00:00 oktober 20th, 2014|kljub zdravstvenim težavam|1 Comment

About the Author:

One Comment

  1. […] je bil navdih tudi za Jerneja Slugo, ki je lani na triciklu ICE Adventure uspešno prečkal Slovenijo po znani diagonali Hodoš – Piran. […]

Leave A Comment